Ali pa ste pametovali drugemu, kaj bi moral storiti, sami pa bi morali nujno storiti prav to, pa niste? Lažje je pometati tuja dvorišča, svojih smeti pa ne opaziti. Dvojna, trojna, dvajsetorna merila srečamo za vsakim vogalom. Tudi pri odločevalcih. Ko nek vozel zavozlajo naši, to ni problem, ko ga nenaši, je pa afera afer. Ko bi moral iz objektivnih ali subjektivnih razlogov odstopiti naš minister, je vse čisto in plod političnega podtikanja, ko bi zaradi enakih razlogov moral odstopiti nenaš, streljajo z artiljerijo.
Dvojna merila in morala kraljuje tudi pri odnosu do vojne v Palestini. Bi priznali, a ne bi. Bi, a okoliščine še niso prave (kdaj bodo - bogsigavedi). Nemčija z eno roko dobavlja orožje Izraelu, z drugo roko pošilja humanitarno pomoč na palestinska ozemlja. Strip Alan Ford se piše sam, hudo je, ker je resničen, umirajo ljudje, tudi pod streli ameriškega in evropskega orožja, in ne neki oddaljeni virtualni liki.
Gre za to, s kakšno lahkoto se je lovec odločil, da srno preprosto – ubije. Gre za to, da mu je neki inšpektor to z lahkoto dovolil. Gre tudi za to, da so ljudje pri komentarjih z velikim zgražanjem nad dejanjem lovca pozabili, da se tudi oni kdaj mastijo z njoki z divjačino. Torej: ubiti srnjačka ne, jesti njihovo meso ja.
Dvoličnost ljudi in politike se stopnjuje in dviga v neskončni spirali. In nikogar ni sram. Prekladanje odgovornosti, pozabljene obljube, iskanje izgovorov, sprenevedanje in manipuliranje je mantra mnogih iz različnih svetov. Zdi se, da je politika pogosto podobna (tudi) hrčku, ki teka v krogu (če sploh teka), obenem pa mimogrede pobere zase še kakšen oreh za neskončno lačna pohlepna usta. Afere brez epilogov se, potopljene v prah, valjajo pod posteljami in čakajo na nikoli. Zakoni, ki bi zamašili luknje, ki jih vestni odvetniki s pridom izrabljajo za raztegovanje časa, padanje obtožb v vodo in proceduralnih labirintov, se ne pišejo. Katarze srečamo samo še v gledaliških predstavah, v resničnem življenju so le drobtine.
PREBERITE ŠE -> Ksenija Benedetti: Verjetno me bo kdo postavil na grmado. Ampak. Ne bi bilo to pravično?
Mediji, ki bi morali biti čuvaji vsega, se morajo žal pogosto podrejati lastnikom in oglaševalcem in o kakšni stvari ne poročati, o kakšni drugi, ki se ne dotika tistih, ki jih hranijo, pa na debelo mazati strani papirnih in virtualnih novic. Če se v oblaku obojestranskih koristi dogovoriš z lastnikom medija ali agencijami, ki imajo medijske niti v rokah in pletejo zaščitne puloverje za naročnike, so članki bleščeči in poročajo o »odličnih rezultatih dela«, »prelepi pričeski« ali »uživanju na morčku« in vsak dan lepijo prazne fotografije tistih, s katerimi so dogovorjeni in ki tako ali drugače plačajo za te objave. Samo, da se prodaja.
V bistvo se redkokdo poglablja, ker »so taka navodila«, da se nekam ne sme dregati. Nekateri imajo liste imen ljudi, o katerih se ne sme poročati nič, ne slabo, ne dobro, druge liste ljudi, o katerih se mora poročati samo slabo in tretje liste ljudi, o katerih se mora poročati samo dobro. Istega človeka lahko preložijo iz ene liste na drugo – pa ne zaradi dela, ki bi ga naredil ali ne, temveč zaradi denarja, interesov, vzvodov moči. In psi še vedno lajajo in karavane še vedno in znova in znova potujejo dalje.
Pravzaprav sem želela pisati o nečem drugem, pa me je zaneslo. Želela sem usmeriti reflektor in prst v dogodek, ki je ...
