Ena in edina, brez vzporednih senc. Glasne čestitke vsem, ki ste jo pripravili in izvedli. »Najboljša državna proslava,« je rekel moj mož. Ditto.
Glasne čestitke predsednici države Nataši Pirc Musar, ki je imela govor, ki ga od politika želimo slišati. Državniški govor. Brez politikantstva, nakladanja, bahanja, zavajanja, manipuliranja. Brez gugalnice levo/desno. Z vsebino, ki se še kako tiče vseh nas. Poln. Navdihujoč. Ponosen.
A tudi v spomin in opomin. Vrednote, sočutje, skupnost, država kot skupnost. Tudi s tem, da plačujemo davke, in s tem, da bi bogati morali plačati več.
Pa klic po nacionalnih prioritetah, ki bi jim sledile vse vlade. In – da ne smemo biti tiho, ko srečamo krivice. Češnja na torti je še njen profesionalen nastop, s pravimi poudarki, odmori, melodijo, jakostjo, pogledom, izrazom na obrazu, držo telesa. Okej, rekli boste – saj to je bil njen posel, nastopanje, namreč. Ja, bil je, to ji je gotovo v pomoč, a njen včerajšnji govor je bil veliko, veliko več od naučenega nastopanja.
Spoštovani premier dr. Golob – na slavnostne seje ob državnih praznikih se v Državni zbor, dokler ste na tej funkciji, hodi. Brez izgovorov.
Pohvale gredo tudi prisotnosti politikov. Prišli so vsi, rdeči, beli, črni, pisani. Končno. Tudi Janez Janša je prišel, s svojo Urško Bačovnik Janša. Kar se do sedaj ni zgodilo pogosto, ko je bil na oblasti kdo drug. Pohvalno. In prihod Urške Klakočar Zupančič po rdeči preprogi je bil tokrat odličen, prisrčen, nasmehnila se je in z gesto zahvalila sedeči publiki. Sproščeno, a dostojno. Pohvala tudi za izbor njenega oblačila in sploh oblačil večine sedečih v prvi vrsti. Zatakne se mi le pri gospe Gaber ...
