Ista si kot mama! Ampak mami pravi, da je grda ... (kolumna Maje Fister)

Ne glede na to, koliko brezpogojne ljubezni je v njih – odnosi med mamami in hčerami, so od nekdaj kompleksni. Lahko so precej dinamični in se spreminjajo skozi čas. Mamo običajno prvič spoznamo kot tisto toplo dišečo podobo, ki je vedno nekje blizu. Obožujemo jo. Vsaj prva leta svojega življenja, dokler na neki točki ne naznanimo, da nima pojma in stoji preblizu. Pozneje v življenju se zavemo, da mama nekaj o njem vendarle ve in ji ta častni naziv morda spet pripade. A o tem kdaj drugič.

Mamina vloga poleg nege, podpore, vzgoje in oblikovanja vrednot prinaša vzor, kakšna je vrednost ženske v družbi in ima pomembno vlogo pri grajenju samopodobe. V naslednji rod ima moč prenesti svoja prepričanja, znanja, delovne navade, empatijo, čustvovanja in način komunikacije. Pa tudi način, kako sprejemati lastno telo. Ali pa ga pač ne.

Generacije žensk smo odraščale ob pogledu na svoje mame, kako so se – tako kot leta prej že njihove mame in še prej njihove – pred odhodom na družinsko srečanje opazovale v odsevu in nezadovoljno komentirale svoja telesa. Groza, kako široke boke imam. Oh, tole res ni moj profil, kakšen velik nos! In ti lasje, to ni za nikamor!

Nekaj ur pozneje, na prav tem družinskem praznovanju, so nas sorodniki obkladali z ugotovitvami, da smo res videti isto kot mame. Tako podobna si ji! Enake oči imaš! In nos! In lase!

Poleg vseh odgovornosti, ki jih vloga mame prinaša, je naša odgovornost tudi to, da smo prijazne do sebe. Da v svojih materinstvih več razmišljamo o besedah, ki jih uporabljamo v pogovoru s svojimi hčerami in o tistih, ki jih delimo s svojim odsevom v ogledalu. Nenazadnje gre za isto stvar.

Verjamem, da bodo lekcije, ki jih poskušamo prenesti nanje, vsaj do neke mere postale njihov notranji glas. Resnično si želim, da ta ne bo toksičen.

Precej nepošteno je otrokom pametovati o pomembnosti značaja, če smo sami še vedno tisti, ki človeka najprej sodimo po videzu. In to precej na glas. Pa naj bo ta človek nekdo drug ali mi sami. Če bi vsakič, ko se namenimo komentirati tuja telesa, kakšnega od teh teles raje močno objeli, bi malo zacelili vsaj dve rani. Ne gre le za to, da bi lahko tudi naši otroci o sebi mislili najslabše. Gre tudi za to, kako bodo sprejemali vse ostale ljudi, ki jim pridejo na pot.

Morda bodo sami vendarle te sreče, da bo njihov nos ravno prav prifrknjen, vid dovolj oster, da ne bodo potrebovali očal in zobje dovolj zdravi, da se nihče iz njih ne bi imel volje norčevati. Morda bodo ravno prav veliki in težki, da bodo ustrezali trenutnim lepotnim idealom. Morda bodo imeli srečo, da bodo njihova oblačila vedno skrbno zakrpana in čustven kozarec poln.

A v njihovem razredu bo zagotovo nekdo, ki vseh teh kljukic ne bo imel. Kaj to pomeni zanj? Si ne zasluži prijaznosti? Prijateljev? Ljubezni? Ko govorimo o bullyjih, o malih nasilnežih, ki v šolah terorizirajo sošolce, celo učitelje, ni treba dolgo iskati, od kod prihajajo takšne skeleče besede. Sami si jih niso izmislili, kajne?

PREBERITE ŠE -> "Nas je bolj škoda, ker smo mame. Pa brez zamere." (kolumna Maje Fister)

Ko se pogledamo v pravo ogledalo in v njem vidimo zmečkano obleko ter razmazano šminko, to hitro popravimo. Kaj storimo, ko v svojem otroku zagledamo svoje napake? Tiste, ki ležijo v notranjosti? Verjamem, da imamo tudi te vedno možnost zgladiti. Le nega bo morala biti bolj globinska.

Želim si, da bi nove generacije ob pogledu v svoj odsev najprej našle lepe stvari. In te iskale tudi v drugih. Želim si, da še tako popolne deklice v svet ne bi vstopale prepričane, da niso dovolj. In da bi tudi naši notranji glasovi z nami govorili spoštljivo in s ponosom. Nenazadnje z njimi preživimo največ časa.

Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.