Ko so me moji študenti, ki za Inštitut 8. marec delajo kot prostovoljci, prosili, če bi podpisala evropsko državljansko pobudo za varen in dostopen splav v Evropi, sem seveda podpisala. Za evropsko birokracijo, ki jo v zavidljivem deležu sestavljajo prav ženske, je očitno treba zbrati najmanj 7000 podpisov, da bi se ta birokracija sploh premaknila in naredila vsaj prvi korak k uzakonjenju resnično temeljne pravice žensk v zvezi z razpolaganjem s svojim telesom.
To dejstvo torej dokazuje kar nekaj mojih trditev.
Prvič, kako zelo prazna je nadvse priljubljena feministična iluzija, da bo svet boljši, če mu bodo vladale ženske. Tudi v tem primeru se je tako še enkrat pokazalo, da je za podrejene v resnici vseeno, ali jim vladajo moški ali ženske. Ker tisti osebki, ki pridejo do položaja, s katerega lahko vladajo drugim, morajo že predhodno neštetokrat dokazati, da niso lojalni nikomur, razen kapitalu. Da jim ne gre za interese nikogar, razen kapitala.
Pri tej obliki hlapčevstva oblika spolovila res ni pomembna. Ženskam ne gre zaupati in verjeti nič bolj kot moškim. Res je celo nasprotno: da je mogoče številnim moškim – tistim, ki niso v službi interesov kapitala – verjeti mnogo bolj in mnogo bolj utemeljeno, kot ženskam, ki so v službi interesov kapitala.
Drugič: znova se je potrdila moja ideja, da je treba v sodobnosti slavni Marxov rek, ki pravi, da je država orodje vladajočega razreda, nekoliko osvežiti in posodobiti. In sicer v obliko, da sta država in birokracija orodji vladajočega razreda. Da sta obe namenjeni reprodukciji obstoječih gospostvenih razmerij. In da obe – tako država kot birokracija – torej služita predvsem ohranjanju in nadaljevanju obstoječih odnosov izkoriščanja. Danes je v tej funkciji ...