Nedolgo tega sem za raziskavo Yovid, ki se ukvarja tudi s proučevanjem vprašanja, kaj smo se iz izkušenj in posledic, ki so jih s covidom imeli mladi, naučili za oblikovanje podpornih politik mladim, izvajala intervjuje z eksperti, torej tistimi, ki so z mladimi delali v času covida. In po njem. Ki z njimi delajo še danes.
Informacije, ki sem jih skozi intervjuje pridobila, so bile vsaj zanimive. Zanimive na način, kako razmišljamo o težavah mladih. In zanimive za to, kako razmišljamo o rešitvah njihovih problemov, povezanih z duševnim zdravjem. Ki so se pojavljali v času covida. In ki se kot posledice pojavljajo tudi še danes.
Če se najprej pomudimo o načinu, kako razmišljamo o težavah mladih, seveda vemo, da smo se navadili za težave, ki so jih na primer imeli mladi v času covida na področju duševnega zdravja, kriviti družino in šolo.
Družino zato, ker je bila v času covida nefunkcionalna. Preobremenjena. Ker ponekod zaradi revščine objektivno ni mogla zadovoljevati tudi osnovnih potreb mladih. Na primer po hrani. Itd. Šolo pa zato, ker je bila zaprta. Kar je mladim, ki potrebujejo družbo vrstnikov, predstavljalo vir problemov. Ki praviloma sicer niso vzročno razloženi, ampak preprosto aksiomatsko predpostavljeni. Po logiki: tako pač je. Kakorkoli, zaprtje šol je slabo vplivalo na duševno zdravje otrok in mladih. Nefunkcionalne družine pa tudi. To je to.
Seveda ne mislim trditi, da niti prvo niti drugo ne velja. Tega niso zanikali niti moji intervjuvanci. Je pa bilo zanimivo, da so vsi izpostavili še pomen ...
