Spet je december. In decembra je kar nekaj reči, ki me spravljajo ob živce. Obdarovanje ni eno izmed njih. Kot vsake leto decembra znova in znova predavam študentom, je darovanje nekaj, kar je tako v decembru kot v življenju dobro. Z njim namreč ustvarjamo in obnavljamo odnose sodelovanja med nami in tistimi, ki jih obdarujemo. Ljudje, ki jih povezuje darovanje, so namreč med sabo povezani z obveznostjo sodelovanja. In podpore. Zato je decembra treba darovati.
Zadnjič, ko sem nakupovala v trgovini z živili, sem v vrsti pred blagajno slišala pogovor mame in hčerke. Hči je spraševala mamo, ali pride kdo na obisk, da je nakupila toliko dobrega. Pogledala sem na blagajniški trak pred sabo. Nekaj sadnih jogurtov. Malo sadja. Nič, kar bi lahko razvrstili v kaj drugega kot vsakodnevno hrano. Stisnilo me je pri srcu. Dobila sem impulz, da bi deklici rekla, naj gre z mano po trgovini in si vzame, kar želi.
Mi pa gre decembra na živce cela vrsta drugih reči. Redni dobrodelni koncerti, na primer. Pa ne zato, ker bi bila proti dobrodelnosti. Ampak zato, ker je, kot mi je že pred veliko leti povedala Anita Ogulin ...