Odprta je še čez poletje. In en kratek izlet v Trst na kak lep poletni dan pravzaprav ne more škoditi nikomur. Še posebej ne, če si gre človek ogledati Salgadovo razstavo fotografij. Ki je nekaj izvrstnega. Izjemnega.
Ne, nisem plačna s strani organizatorjev, da delam reklamo za omenjeno razstavo. In tudi ne, ne bom se spuščala v podrobnosti, povezane s kvaliteto Salgadove fotografije. Ker za to nisem strokovnjak. Oziroma strokovnjakinja. Seveda tako kot vsi, ki imamo fotografijo radi – radi laično – vidim, da gre za izjemne fotografije. Za izjemnega fotografa. Človek se pri filigranski natančnosti njegovih fotografij, ki pride do izraza v resnici le na velikih formatih – na karticah je izgubljena –, sprašuje, kako pri hudiču mu kaj takšnega uspe.
In ob dejstvu, da gre za izključno črno-bele fotografije, razume ne le možno superiornost tovrstnih fotografij nad barvnimi, ampak tudi dejstvo, da bi iste fotografije v barvni tehniki bile nujno slabše. Morda celo, kot je pripomnila ena od udeleženk našega ogleda razstave, kičaste. V črno-beli tehniki pa so božanske. Filigranske. Estetske. Odpirajo oči. Človek vidi, česar ni videl še nikoli. Razume, česar ni razumel še nikoli. Kar je, vsaj po moje, temeljna človeška in socialna funkcija umetnosti.
A na ogled Salgadove razstave vas ne nagovarjam zaradi vsega doslej zapisanega. Ampak zaradi nekega drugega razloga: zaradi tega, ker te razstava zadene s predstavitvijo neke druge človečnosti, neke druge humanosti, ki je zahodnjaki praviloma ne poznamo. Zanjo ne vemo. In jo zato ignoriramo. Zato je za nas nevidna. In ker je za nas nevidna, na tem planetu izgubljamo vsi. Ne le Amazonija. Ampak vsi. Tudi mi.
PREBERITE ŠE -> Matevž Lenarčič: Človeštvo ima v grobem samo tri probleme
Za vse tiste, ki še vedno ne razumejo, zakaj je uničevanje amazonskega pragozda problem, so na razstavi predstavljene informacije, ki so hkrati dovolj sofisticirani in dovolj enostavne, da ta problem lahko razume tako rekoč slehernik.
Kar pomeni, da po ogledu razstave nikomur več ne more biti nejasno, da je uničevanje amazonskega pragozda problem, ker je sleherno podrto drevo dejansko uničenje ene biološke enote, ki proizvaja vodo. Vodo v Amazoniji. Vodo v amazonskih rekah. Vodo, ki predstavlja ključno dimenzijo amazonskega ekosistema. Ki, ko se danes količina vode zaradi sečnje amazonskega pragozda zmanjšuje, že prihaja v krizo.
A te informacije, vsaj po mojem, niso najbolj pretresljiv del razstave. Ker najbolj pretresljiv del razstave je nekaj drugega ...
