Ena od zanimivih stvari pri pisanju kolumn je tudi ta, da v resnici ne moreš nikoli predvideti njihovega učinka. Včasih napišeš kolumno, za katero misliš, da bo povzročila najmanj burne reakcije. Pa se ne zgodi nič. Včasih napišeš kolumno, za katero misliš, da bo bralce dolgočasila. Pa se dvigne val reakcij. Takšnih. In drugačnih.
Ne dolgo tega je takšno presenetljivo reakcijo sprožila moja kolumna o Dončiću. O tem, kako ga je liga NBA kot stvar prestavila iz enega kluba v drugega. Ne da bi sam vedel, da ga bodo prestavili. Bil je preprosto prestavljen. Kot stvar. Ki ni pomembna. Ki je ni treba upoštevati.
Zanimiva je bila reakcija. Dončića, ki ni niti muksnil. In javnosti. Navijačev. Novega kluba. Novih košarkarskih kolegov. Starih soigralcev. Vse te reakcije bi lahko strnili v oznako gnev nad takšnim delovanjem. In podpora Dončiću. Upam, da je ta podpora za Luko pomenila vsaj moralno satisfakcijo. Konec koncev je doživel javno socialno smrt. In javno ponižanje.
A me na tem mestu bolj kot Luka zanima reakcija Američanov. Američanov, za katere se zdi, da jih ne more nič pripraviti do enotnega, povezanega socialnega delovanja. Še posebej ne upora. In odpora. A prav primer Dončić je dokazal, da to ni res. Da so celo Američani zmožni spontanega človeškega upora. Javnega izražanja gneva. In kritike nadrejenih. Močnejših.
Ob tem je zanimivo, kaj je tisto, kar je vzbudilo javni gnev in odpor. To ni nekaj, kar se je zgodilo meni. Ampak nekaj, kar se je zgodilo drugemu. Pomembnemu drugemu. Javnemu drugemu. Drugemu, ki je točka moje identifikacije. Mojemu idealiziranemu drugemu. Američane je premaknilo k javnemu delovanju nespoštovanje tega mojega idealiziranega javnega drugega. To, da se ga obravnava kot stvar.
Čeprav so morda presenetljivi vsi vidiki, ki so povezani s tem uporom in odporom – konec koncev bi človek pričakoval, da se bodo ljudje uprli zaradi tega, kar se dogaja njim, zaradi lastne revščine, lastne bede, lastnega trpljenja itd., ne pa zaradi tega, kar se dogaja nekemu sramotno drago plačanemu igralcu košarke -, je po moje najbolj presenetljivo dejstvo to, da javni gnev in odpor ob Lukovi prestavitvi v Los Angeles dejansko naslavlja neki ključni problem sodobnega zahodnega kapitalizma in življenja v njem, ki se mu reče odtujitev. Temo, za katero večina ljudi, ki so izražali gnev, sploh ne ve, da obstaja. A kot vidimo, sploh ni nujno, da ljudje problem razumejo. Bistveno je, da ga prepoznajo. Čutijo. In se bodo uprli. Seveda zato, ker problem poznajo iz lastne izkušnje. Ker ga poznajo na lastni koži.
Sodobni zahodni kapitalizem namreč vse, ki v njem živimo, obravnava kot stvari. Vsaka institucija, v kateri delamo, nas obravnava kot stvar. Ki jo vzdržuje in plačuje le, če ji koristi. Le, če človek kot stvar počne to, kar instituciji koristi, lahko računa na to, da mu institucija zagotavlja preživetje. Sicer ga izvrže. Kot nepotrebno stvar. Kot strošek. Novinarji so strošek. Delavci so strošek. Uslužbenci so strošek. Univerzitetni učitelji so strošek. Sploh vsi učitelji so strošek ...
