Kot smo pokazali v prejšnji kolumni, gre pri avtoriteti, njeni prisotnosti ali odsotnosti v vzgoji in izobraževanju otrok, ne toliko za nekakšen individualni fenomen, ki ga je moč pojasniti in zreducirati na individualne značilnosti na primer staršev in učiteljev, ampak za družbeni in zgodovinski fenomen, ki je povezan tako s tipom družbe, v kateri vzgoja in socializacija otrok potekata, kot s potrebo družbe po prav določenem tipu posameznikov, ki jih konkretna družba potrebuje za svoj obstoj.
Pokazali smo že, da sodobne zahodne potrošniške družbe za svoj obstoj potrebujejo potrošnike, ki kupujejo reči, ki jih sploh ne potrebujejo. To pa pomeni, da je bilo treba vzgojo in socializacijo otrok, ki je bila značilna za Zahod v preteklosti – in ki jo danes po dolgem in počez enačimo z »avtoritarno vzgojo« –, radikalno spremeniti, saj sta vzgoja in socializacija otrok v preteklosti na Zahodu oblikovala posameznike in posameznice, ki so bili do potrošnje vsaj zadržani, če je že skladno s protestantsko etiko niso razumeli kot nemoralno ali vsaj škodljivo delovanje.
Za zlom sodobnega zahodnega potrošniškega kapitalizma ni potrebno nujno izvesti revolucije. Zlomimo ga lahko tudi po drugih poteh. Na primer tako, da vzgajamo in socializiramo otroke tako, da imajo vest. To je tisti razlog, zaradi katerega se sama zavzemam za socializacijo in vzgojo otrok z avtoriteto. Ne pa za avtoritarno vzgojo.
Pokazali smo tudi, da je pri spremembi vzgoje in socializacije iz oblikovanja posameznikov in posameznic, ki v potrošnji niso sodelovali bolj, kot je bilo to res nujno, v posameznike in posameznice, ki kupujejo, česar morda sploh nikoli ne uporabijo, bilo treba odpraviti tradicionalno avtoriteto v socializaciji in vzgoji otrok, ki je oblikovala posameznike z vestjo. Vest je bila namreč na individualni ravni sistemska ovira za oblikovanje posameznikov in posameznic kot prisilnih potrošnikov.
Ali povedano drugače: sodobne potrošniške družbe morajo zato, da se v njih proda vsa nepotrebna hiperprodukcija (ki med drugim uničuje planet, povzroča ekološko in podnebno krizo itd.), skozi vzgojo in socializacijo otrok iz njih izoblikovati prisilne potrošniške, ki kupujejo, česar vsaj navidez ne potrebujejo. S tem svojim delovanjem posamezniki kot potrošniki preprečujejo ekonomski zlom zahodnega v hiperprodukcijo usmerjenega kapitalizma. Za doseganje tega ekonomskega cilja pa je bila nujna ukinitev klasične zahodne socializacijske in vzgojne avtoritete, kar je v praksi pomenilo predvsem ukinitev avtoritete staršev in učiteljev, a tudi vseh ostalih klasičnih avtoritet (na primer duhovniške itd.).
Povedano pomeni najmanj dvoje ...
