Dr. Lucija Mulej: Tuje zgodbe za lastno promocijo
Še redkeje ustvarja iz sebe, priborjenih modrosti in notranjega veselja, ki napaja, hrani in osmišlja. Iz lastnih spoznanj, ki jih je človek premišljeval, pretočil solze, preboril kar nekaj neprespanih noči … se rodijo uvidi, ki so dragocenejši od diamantov.
Včasih mi urednica javi, koliko klikov je prejela moja kolumna ali kako komentirana je kakšna svetovalnica. Seveda so najbolj brane žgoče teme, radikalni pogledi in komentiranje dnevne politike ali stališč izpostavljenih akterjev, ki so dvignila prah. Tega ne počnem. Torej, val naboja drugih je kaj lahko uporabiti za svoj naskok, za lastni žar, a sij drugega lahko le ožari za hip, nikdar pa ne more nuditi česa globljega, večjega … bodrilnega za vse.
In kaj hitro se na ta val zanimanja pripnejo kolumnisti z nadaljnjimi analizami in variacijami na temo, ki je trenutno v ospredju. Na val, ki buči in priklepa poglede. Seveda je dolžnost novinarja, da podaja refleksijo in pomaga k celovitemu pregledu in objektivni sliki fenomena, a od zavesti novinarja je odvisno, kako njegove besede vplivajo na celoto.
Dokler bo lakota na svetu, civilizacija nima svetle prihodnosti, saj smo vsi Eno in povezani v celoto Človeškega. In tu imamo še ogromno prostora za izboljšave.
Sama redko komentiram trenutna dogajanja. Jih pa vselej skušam vpeti v širšo sliko, dodajajoč milino, ki je, mislim da, nekaj premorem. Mir v duši, ki sem ga gradila leta. In dvig nad trenutne naboje čustev, ki se dogajajo v arenah javnega življenja. To je moj pristop.
PREBERITE ŠE --> Dr. Lucija Mulej Mlakar: Tuš žebljev na info@
Ko se zjutraj pogovorim s sestro, ki stanuje v Zavodu Hrastovec, in mi pove, kako ji terapevt Evgen oblikuje ortopedske čevlje, da bo lažje stopila po tem, ko se je pred leti zelo poškodovala in hvala bogu shodila, ko ji ključna delavka Nataša pomaga pri hoji čez praznično okrašeni Maribor, v predani skrbi za stanovalce zavoda najdem motiv in ogenj, ki me potolaži. Toliko upanja, vedrine in motivacije osebje Hrastovca vsakodnevno deli s sostanovalci, ki imajo pogosto zahtevne situacije in psihosocialne težave, ki bi utrudile še najmočnejše. Njih ne omajejo. Dan za dnem gradijo na ciljih, ki so težje merljivi, saj so poti srca neuhojene in predvsem, njih sledi hitro izginejo …
Premalo se piše o tem. O predani skrbi za sočloveka. O milini. O moči sočutja in terapevtskega dotika. Hvala bogu za gospo Anito Ogulin, ki kaže pot in vzor …
V duhu nogometnega prvenstva v Dohi razmišljam, zakaj nimamo prvenstva v tekmovanju iz etike, sočutja in miline. In ko se pogovarjam z Ashokom, menedžerjem iz Dohe, ki mi pove o vzdušju in o tem, kako so vsi zaskrbljeni za posel po koncu SP, saj se vsaka evforija konča in po navadi za seboj zapušča opustošenje, se nama ideja o Igrah brez meja s konotacijo tekmovanja iz etike, sočutja in miline, zazdi ustrezna.
A če se vrnem k izvorni tematiki te kolumne, ko se uporablja tuj ogenj za lastni sij trenutka, ne moremo mimo zavedanja o pomenu našega fokusa oz. pozornosti. Ker to, kar oznanjamo, obstaja in ker se žarišča ožarjajo z nadaljnjimi pozornostmi, ni čudno, da uspevajo škandalozni članki in vsebine, ki bolj ali manj sitijo apetite, nalagajo drva na ogenj in istočasno skrbijo za samopromocijo. In ni čudno, da nogomet pobere vrtoglave vsote, medtem ko ogromno ljudi strada … Dokler bo lakota na svetu, civilizacija nima svetle prihodnosti, saj smo vsi Eno in povezani v celoto Človeškega. In tu imamo še ogromno prostora za izboljšave.
Še večkrat številni uporabijo tuje zgodbe, da bi že ničkolikokrat ponovno prežvekovali stare zvitke sramu, žalosti in obžalovanja in jih ovekovečili v novem okviru z osebami, s katerimi se poistovetijo. Seveda je tu možna neka izvirnost, a barvni odtenki so si podobni, in variacije na iste teme puščajo sledi na papirju. A tudi v glavah in srcih. In ko se ljudje zaklenejo v zamere, obžalovanja, ljubosumje in škodoželjnost, celotna klima ni srčna. Še manj zdrava. Ne za akterje takšnih emocij, ki jih pulzirajo v nezavedno, ne za vse tiste, ki se neposredno ali posredno v takšnih prezentacijah najdejo.
V zahtevnejših medijih ne manjka izvirnosti niti lucidnosti. In vsak pisec izobražuje svojo publiko. Vsak politik svoje volivce. In vsak v kateremkoli odnosu sočloveka, s katerim je v neki relaciji. Tega ne smemo nikdar pozabiti. In pozitivna sprememba v enem zavibrira v celoti …
Vsak od nas prispeva k duhu časa, vsak od nas gradi podobo, ki jo bodo za nami proučevali potomci.
Verjetno tisti, ki svojo vsebino ima, ki se je do nje prikopal in potrudil, nima potrebe po ogovarjanju drugih in razmišljanju o tem, kaj počnejo, s kom se družijo in zakaj je nekdo odreagiral, kot je. Brez dvoma smo ljudje vedno govorili o ljudeh, saj nam bližina sočloveka predstavlja socialno in emotivno okolje, v katerem se spoznavamo, učimo in gradimo. Zato je pomembno, da se ovemo nivoja in naboja, s katerim presojamo druge. Predvsem pa, da prepoznamo lastne projekcije. Vsak od nas prispeva k duhu časa, vsak od nas gradi podobo, ki jo bodo za nami proučevali potomci.
PREBERITE ŠE --> Sabina Obolnar: Človek, ki ne vidi sočloveka, ne vidi več niti samega sebe
Seveda je pričakovano, da se ukvarjamo s tistim, kar nas nagovori, vznemiri ali prizadene. In bolj, ko se zavedamo notranjih tendenc in tenzij, ki vplivajo na našo percepcijo in presojo, manj negativnih odtisov pustimo. In zato nismo nagnjeni k temu, da bi se naslajali nad tujimi zgodbami ali oplajali v zmotah sočloveka. Prav tako je sporno, da v imenu ozaveščenosti ali družbene dolžnosti intelektualca izkrivljamo slike in podobe in jih uporabimo vsakič, ko nimamo ničesar lepega, izvornega ali dobrega povedati o čemerkoli in komerkoli.
Mnogo pisanj je avtoterapevtskih, polnih rušilnega naboja in obsodb. Iz mnogih kolumn žal žari žgoč ogenj pisca, ki ni predelal lastnih vsebin, strahov in omejitev. In bolj žgoče in imitirajoče je pisanje ali govorjenje, nižja stopnja zavesti pisca je pred nami. In bolj, kot se podžiga k uničevanju, slabši melos veje med ljudmi. Pisci, pozor, pazite na lastno karmo in moč, ki jo imate!
Zato je prav, da razmišljamo o inovacijah tudi na področju pisanja.
Manj lastnega strupa, več bodrilne in inovativne vsebine.
Manj grobosti, več miline.
Več radosti, manj grenkobe.
Več upanja, manj pesimizma.
Več vere, manj nezaupanja.
Več radoživosti, manj zaklepanj strasti v okove zlagane morale.
Zelo malo urednikov se zaveda, da jezik realnost ustvarja, nikdar ne opisuje. In od zavesti urednikov je nenazadnje odvisna tudi naša usoda, naša prihodnost in sam fokus, ki ga skozi vsebine definiramo.
In če nimamo lastnega žara, je zelo nedostojno, da uporabimo druge za to, da smo opaženi, vidni in »in«. Zato naj ta kolumna služi kot razmislek. Kaj počnemo s svojim fokusom in zavedanjem. Z vplivom besed in naše presoje, ki določa malodane o vsem.
Srečno, ljubeče in srčno 2023 nam želim, ljubi Slovenci.
In da, verjamem, pred nami so NAJBOLJŠI ČASI!
*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.
