Priznajmo, ko je prvi šok minil, smo bili na tihem veseli, da smo jo srečno odnesli, seveda pa na glas o tem ne bomo govorili. Lahko bi izpadli nesočutni ali pa bi nas slišal kdo, ki ureja naravne katastrofe zgoraj na nebu, (kajti nikoli ne moreš zares vedeti, ali obstaja ali ne in kakšni so njegovi nameni) in poslal kako super celično nevihto direktno na našo streho. Kajti odslej naprej nikoli več ne bomo vedeli.
Lani je ujma doletela kraj, v katerem živim, razdejanje so kazali tudi po televiziji, vendar še zdaleč ni bilo tako strašno kot letos na najbolj prizadetih področjih. Vseeno sem doživela, kako je, ko tvoja hiša postane slabo zasidrana ladja sredi velike deroče reke in ti šipe pokajo in ječijo pod udarci toče, velike kot jajce. Pa ko se zjutraj zbudiš in imaš namesto vrta kupe peska in blata. A smo se hitro pobrali, le tu in tam se še vidi kaka naluknjana fasada. Ljudje smo kot mravlje, ko jim razdreš mravljišče. Najprej zbegano drvijo naokrog, nato pa urno začnejo prinašati material in popravljati razdejanje.
Pred leti je veliko število slovenskih občin dobilo kvalitetne protipoplavne načrte. Toda župani so denar, namenjen za to, raje porabili za kaj drugega, na primer za športno dvorano, za nekaj pač, kar se vidi že od daleč in jim bo nemara pomagalo pri naslednjih volitvah.