Bojan Budja: Zgodba brez odgovorov in resnic

Udarno so zaznamovali kar nekaj minulih mesecev in prav nič ne kaže, da bodo kmalu izginili tako iz najudarnejših terminov na televizijskih zaslonih kot s časopisnih naslovnic. Da sem si za premierni nastop v vaši in moji Oniplus izbral prav tako žgočo vsebino, ni naključje.

Domala četrt stoletja svojega življenja sem pustil na Dolenjskem, torej tam, kjer so Romi – hočeš nočeš – del vsakdana slehernega Dolenjca. Bili so tudi mojega. Vse od začetka.

Ko sem denimo tašči prve dni bivanja pod skupno streho ponudil, da ji priskrbim in postavim fižolovke na vrt za hišo, sta se od kdo ve kod pojavila Roma z butaro dvometrskih prekel v naročju. Naivnega in dobrodušnega Štajerca sta hipoma prepričala o svojih dobrih namenih in mi kolje za prgišče takratnih dinarskih bankovcev tudi prodala. Seveda sem tistih kakih sto kolov na veliko veselje tašče še isti dan postavil v dve zgledno geometrično poravnani črti na vrtu in zvečer utrujeno zaspal. A glej ga zlomka ...