Čas je čudna reč
Na naši češnji je odpadlo skoraj vse listje. Hitro gre. Še včeraj smo postavljali drevešček. Čas je čudna reč. Ko si ga želiš imeti in ga potrebuješ, ga ni, kadar bi pa rad, da hitro mine, se nikamor ne premakne. Tudi v spodnjih zgodbah, ki niso le zgodbe.
»Na zapadu ništa novo«
Kupljeni računalniki še vedno mirno počivajo v skladišču, za katerega vsi plačujemo najemnino. Ministrica jih še vedno ni razdelila. Razdelila je pa veliko praznih obrazložitev, zakaj ne, med mnogimi tudi, da se ni dalo tako hitro pripraviti zakonskih podlag, kriterijev za prejem zastonj mašin in razpisov zanje.
Čakajte malo – mar ni logika taka, da najprej narediš načrt, pripraviš zakonske podlage in kriterije, potem malo sešteješ, šele potem jih (skrbno) nabaviš? Mah. In gospa še vedno ne sprejema nobene odgovornosti, ker ona je – z negibnim nasmeškom - naredila »vse prav« in po pravilnikih in po zakonih, čeprav ima kar nekaj o tem, da temu ni ravno tako, povedati Računsko sodišče in KPK. Skratka – vse super, kaj ji sploh težimo. Mah še enkrat.
Druga mineštra je tole s kvazi odstopom Vesela kot kandidata za komisarja. Tudi prvošolčki vedo, da v resnici ni odstopil sam, ampak je bil odstopljen s strani pritiska evropske gospe. Mogoče tudi s kakšnim izsiljevanjem predsednika vlade: ti meni novo žensko ime, jaz tebi denar za to in ono in kot češ pomembno komisarsko mesto. Ali – če ne odstopiš od Vesela – dobite Slovenci, na primer, resor za merjenje ukrivljenosti banan in ta rjave kovance za poplave. »Vesel, sori, ma ne morem drugače, moram najt žensko, dej, odstopi, da bo mir.« In še en kader vržen čez ramo.
Nabira se: notranja ministrica, šef Policije, kmetijska ministrica, zdravstveni minister, Mojca Šetinc Pašek, skoraj Urška Klakočar Zupančič, Petra Škofic, Kaja Širok, Aleksander Merlo, Klemen Grošelj, pa še sem mnogokoga izpustila. Zamah roke in greš domov. Z ljudmi se ravna, kot da so potrošni material. Kot da so stvari, cegli, šraufi, smeti.
Na tem spisku je bila dolgo tudi Marta Kos, a se je sedaj vrnila na velika vrata. Zamere so (oportunistično?) pozabljene in Marta Kos je postala slovenska kandidatka za komisarsko mesto. Znala je odpustiti, kako grdo so z njo v stranki ravnali. Ne verjamem pa, da bo pozabila.
A ja, pa poplave! Kako je že s tem? Leto je naokrog, obljube je pojedla miška, izgovorov, zakaj se kaj ne da, je kolikor zrn peska v puščavi. Realnost, ki jo vidijo tudi slepci pa: postavila se je le ena hiša, pa ne po zaslugi vlade, a premier se je šel ponosno slikat, namesto da bi se skril pod kako mizo ali bolje – udaril po njej in zagnal okostenelo birokracijo ter končno rešil konkretne težave ljudi. O bivališčih govorim, seveda.
Cerknica bo gradila, kjer ne bi smela
Podobno in včasih huje je v kakšnem lokalnem okolju. Recimo v Cerknici z njenim prostorskim načrtom. Cerkniško jezero in njegova okolica je edinstven primer naravne dediščine, ki sodi med zaščitena območja in eno najlepših okolij v Sloveniji. Ma kaj v Sloveniji, v Evropi. Ma kaj v Evropi, na svetu.
Na obrobju Cerkniškega jezera – med jezerom in izjemno Križno jamo - želi Občina Cerknica samovoljno in brez strokovne in lokalne podpore dovoliti izgradnjo novega naselja s predvidoma do 17 samostojnimi hišami. Številka 17 in besedica do sta seveda grdi zameglitvi, poročeni z zavajanjem. Ne gre le ...
