Vsako popoldne sem Lojzeta prijela za roko in mu rekla, kam bi rada šla. On je bil namreč zeliščar, zato sva se večino časa zadrževala na koncu Ljubljanice na travnikih in tam nabirala razna zelišča.
Nekoč sva hodila po rahlo dvignjenem hribčku in jaz sem, ko sva bila doma, rekla, da sva bila na hudiču. Takrat še nisem dojela, da gre za smetišče, ampak vse stvari, ki so bile tam, so me spominjale na pogrebe.
Res je bilo nekaj rož izpuljenih z grobov, kot na primer mačehe. Bile so živih barv, takih ne bi nikoli mogel vzgojiti prav na grobovih. Smetišče je bilo prekrito s črnim peskom, ki je imel vonj po zažiganju. Poleg višjih stvari so ven gledali še koleščki od vozičkov.
Torej smetišče na dnu Murgel je bilo zelo poučno. Bilo je opremljeno tudi s celo vrsto luž, ki so se nahajale predvsem med črnim peskom. Jaz sem imela navado stopati s škorenjčki po teh lužah in se igrati, da bom stopila v brezdanje nebo. To sem se igrala, dokler nisem rahlo kriknila in potem prenehala.
Še sva hodila po tem smetišču in nabirala vse, kar je bilo koristnega. Vmes je bilo tudi veliko žab. Nisem se jih več bala, a vendar si še nisem upala poljubiti žabe na smrček. To mi je bilo preveč gnusno. Nisem doživela, da bi iz žabe skočil kakšen princ.
Na koncu sem si le toliko drznila, da sem se vprašala: »To žabo bi odnesla domov. Le ne vem, kam naj jo skrijem.« V mislih sem slišala žabin odgovor: »V hlačke si me daj«.
To sem res naredila in ...
