Dejstvo je, da sem zelo malo nagnjena k resnemu delu, bolj pa k zabavi. Tudi to je ena od velikih napak bolezni, ker za zabavo enostavno nimam več priložnosti.
Spomnila sem se let, ko sem se udeleževala vaj z žensko vokalno skupino Katice. Takrat so bile še ženske brez skupnega imena. Slišala sem nekaj predlogov v smislu Zlata grla. No, to mi je bilo zelo butasto. Potem sem pomislila, da bi jim lahko sama nadela kakšno ime in skozi misli mi je zadonela prekmurska pesem z ženskim nežnim vokalom: »Spejvaj nama, Katica ...« Te pesmi sicer nisem znala cele, ampak začetek, in »Spejvaj nama, Katica,« mi je bil čisto dovolj, da me je prešinilo ime Katice. Ko sem ženskam povedala svojo zamisel, so ostale bolj tiho, ampak ime se je prijelo.
To je bil kar izrazit znak, da naj preneham z vožnjo. Nisem se več hotela izpostavljati napakam pri vožnji. Lahko bi se še kaj poškodovala in tega res nisem hotela.
Zanimivo je bilo nadaljevanje s to skupino. Jaz sem imela željo, da bi prišle do kakšne konkretnejše rešitve. Želela sem si, da bi izdale ploščo. V glavi sem si zamislila nekaj pesmi, ki naj bi izdaji sledile. Prva je bila: Na polj je en vrtec ograjen. To smo seveda dosegle. Na koncu je bilo tudi jodlanje, ki ga je posnel Marlena, član Sester, ki zna tudi jodlati. Po tem je sledil še video, za njim pa še en komad po prekmurski narodni Ne ouri, ne sejaj ...
Dejstvo je, da si ljudske pesmi nikdar ne nadenejo naslova. Zato sem poskrbela kar sama. Pesem Na polj je en vrtec ima naslov Jungfraua, naslednja ima pa naslov Gizdava. Po pesmi Gizdava je sledil še en video in ta nas je spravil na tekmovanje Slovenija na CNN. Odveč je reči, da smo seveda zmagale. O tem se ni slišalo kaj dosti, novica je predvsem ostarela, ni predstavljala bogve kakšnega dosežka. Nisem imela niti možnosti vprašati kogarkoli, kaj si misli o tem.
Pred kratkim sem eno od Katic srečala na trgu in jo vprašala: »Kaj je bilo z nami narobe?« Ona je zgroženo odgovorila: »Nič.« Naprej je nisem več zasliševala, dejstvo pa je, da sem čutila med nami nasprotje. Kakšno točno, ne bi znala povedati.
PREBERITE ŠE -> Barbara Pešut: Rada bi se ljubila z mojim Robertom, a to ni več mogoče
Sprva sem se prijavila še v službo na osnovno šolo Horjul za učiteljico glasbe. Zelo radi so me sprejeli in ni me motilo, da bi delala le nekaj ur na teden. Vendar na prvem razgovoru za službo v šoli nisem povedala, da imam tudi MS. Skratka, niso vedeli. A sem sama mnenja, da ta resnica ne bi kaj dosti spremenila dejstva moje zaposlitve.
Zaposlili so me takoj, delala sem ob ponedeljkih, torkih in sredah, ob četrtkih in petkih pa ne. Vzela sem si pretežno zadnje ure, ker je ob prvih peti težko. Bila sem kar dobro sprejeta pri učiteljih, prav tako pri učencih. Imeli smo se radi, na koncu so mi napisali celo pesem z akrostihom. Je zelo lepa, ampak žal sem jo shranila nekam, da še sama ne vem, kam.
V Horjul sem se vozila z osebnim avtomobilom čisto do zadnjega. Na začetku ni bilo nobenih težav, na ...
