Barbara Kotnik: To me vsakič znova spomni, kako zaplankani smo Slovenci
Veliko je razlogov, zaradi katerih sem hvaležna, da sem rojena in živim v Sloveniji. A skoraj vsakodnevno me kak pripetljaj spomni, da smo Slovenci hkrati en tak zaplankan narod. Narod, ki ima velik problem z drugačnostjo. Če čutiš, razmišljaš, ali se obnašaš malo drugače kot množica, boš zasmehovan, zmerjan in/ali izločen. Tako deluje kolektivna moč povprečnih slovencljev.
Moje osebne izkušnje z izobčenostjo so bile skoraj vedno posledica tega, kar sem dala nase. Kako si oblečen zna biti v deželi pod Alpami namreč velik kamen spotike.
Čeprav sem se že v vseh teh letih navadila opazk, ki letijo na moja oblačila in dodatke, me tu in tam še vedno presenetijo izjave, da je pust že mimo.
Začelo se je v osnovni šoli, odraščajoči sovrstniki so kajpak najbolj neusmiljeni odločevalci tega, katere hlače so »kul« in katera majica ti bo prinesla status zgube. Tako je bilo konec 90. in na prelomu tisočletja, a prepričana sem, da ni danes zelo drugače. Spremenili so se samo vložki.
Če so takrat med mojimi sošolkami nekaj veljale samo zasoljene kavbojke Miss Sixty (ki so bile v pasu absurdno nizko krojene, trend, ki se je žal lani vrnil na modne piste), in Puma superge (za katere je bilo treba odšteti prav tako veliko tolarjev, da je večina nosila ponaredke iz Bosne), so zdaj »kul« mulci oblečeni v druge zveneče znamke. In če imajo ta oblačila še vedno logotipe, da je drugim takoj jasno, kje kupuješ, toliko bolje. Uniformiranost po pravilih, ki jih pišejo veliko modne korporacije, torej.
PREBERITE ŠE -> Barbara Kotnik: Ta dogodek mi je povrnil upanje v dobre fante
Sama v tej tekmi nisem nikoli zmagala, ker sem štrlela iz množice. V otroštvu zato, ker je nama s sestro oblačila šivala mama (in za to sem ji danes zelo hvaležna, ker nama je privzgojila spoštovanje do drugačnosti in nama ni nikoli rekla, naj bova kot drugi).
V puberteti je bil razlog uporniške narave, ko mi je bilo izredno pomembno, da moja oblačila niso bila enaka drugim, zato sem jih nosila obrnjena, jih porisala, poslikala in nanje našila okraske. Takrat sem se tudi zaljubila v baretke in klobuke in lep čas od vrstnikov poslušala, da sem kot francoski slikar. Ne, leta 2006 to ni bilo mišljeno kot kompliment.
PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Prodajajo žensko perilo, razkazujejo pa otroška telesa
Potem sem od pokojne prababice dobila škatlo starih usnjenih rokavic in dodatkov, ki so v meni zanetili ljubezen do starinskih oblačil, ki me drži še danes. Med študijem sem mamo prosila, da me nauči šivati, in od trenutka, ko sem si sama zašila prvo obleko, je le malo mojih oblačil enakih tistim, ki jih nosijo drugi. Jaz s tem nimam težav, še več, všeč mi je, da s svojimi navadami povečini ne sodelujem v pogoltni verigi modne industrije. Imajo pa očitno vedno znova težave s tem drugi.
Čeprav sem se že v vseh teh letih navadila opazk, ki letijo na moja oblačila in dodatke, me tu in tam še vedno presenetijo izjave, da je pust že mimo, ali pa nedavni biser, ko sem si za neki dogodek v lase zataknila umetno cvetlico (precej nevsiljivo, glede na to, da pogosto nosim veliko večje cvetlične krone), in mi je znanec v pozdrav navrgel, da imam na glavi ostanke velike noči. Ah, ja. Če nečesa ne razumeš, je najboljša obramba napad, kajne?
Na potovanjih vedno znova ugotovim, da ima problem z drugačnostjo in izstopanjem peščica nerazgledanih Slovencev, ki doma pač tvori večino, a se izgubi v pisanem morju sveta.
Zagotovo nisem prva pa tudi ne edina, ki je prezir do drugačnosti, ki veje v naši državi, občutila na lastni koži. Nešteto nas je, a čez leta se človek prilagodi in se ali podredi nareku družbe in zlije z množico povprečja ali razvije trdo kožo in se ob nesramnih opazkah kislo nasmehne (humorja v njih praviloma ni niti za prgišče) ter sledi svoji resnici.
Zelo pomagajo tudi potovanja, predvsem v velika svetovna mesta, kjer lahko naokrog hodiš, če se ti tako zahoče, zavit samo v rjuho, pa mimoidoči ne bodo trenili z očmi. Na takšnih pobegih vedno znova ugotovim, da ima problem z drugačnostjo in izstopanjem peščica nerazgledanih Slovencev, ki doma pač tvori večino, a se izgubi v pisanem morju sveta.
PREBERITE ŠE -> Savina Atai: Koliko sem vredna, če nisem mama
Zato posvečam ta zapis vsem, ki ste se kadarkoli počutili drugačne. Če ste vztrajali v tem kljub nevzdržnim pritiskom množice, vam čestitam. Če je bilo preboleče in ste zakopali svoj pravi jaz, pa vam iskreno želim, da ga enkrat najdete, četudi v majhnih stvareh. Negujte ga. Na koncu dneva, ko odpadejo vse maske, zbledijo vsi narejeni nasmeški in splahnijo vsi napihnjeni stiski rok, ostane vsak izmed nas sam. Sam s svojim bistvom, ki ga je mogoče potlačiti, a nikoli povsem izbrisati iz duše.
