Jolkizem, preblisk iz njenih gredic, izlušča bit Jolke Milič. Z zavedanjem, da čas teče, (s)frli tako rekoč, in slej ko prej pridemo vsi na cilj, je bila punca – tako je govorila o sebi – silno delavna. Pravzaprav je vse od začetka in več kot šest plodnih desetletjih ustvarjanje osmišljalo njeno življenje. Neutrudna opazovalka življenja, ambasadorka slovenskih literatov, odločna kritičarka z izostrenim jezikom, humorna pripovedovalka, mati, babica in prababica je pred enim letom v zadnjem intervjuju za Ono natresla, kako zahtevna je do sebe: »Veliko pišem, še več berem in še več prevajam, skratka živim malce preveč naporno za svoja leta, mi pravi nečakinja farmacevtka, pravzaprav me okrega, in verjetno je res.«
Ko bom umrla, prosim, da namesto rož in lučk namenite kakšen evro ali centek za plačilo pleskarja, ki bo umetelno popravil napis na navideznem balkončku sežanske knjižnice. Hvala vnaprej! Bom bolj v miru počivala potem in dala … mir.
Malce pred 95. letom starosti se je kulturna spletična, kot se je tudi rada poimenovala, za vedno poslovila. Zaspala je za posledicami srčnega napada.
Njena zapuščina je raznolika. Osupljiva in neprecenljiva. Razgledana literarna ljubiteljica, ki ji je povsem zadostovalo, da suka pero ali čepi za računalnikom in pridno udarja po tipkah ter sploh ne teži k temu, da je vse natisnjeno v knjigah, je pred tremi leti dočakala svojo prvo tiskano knjigo O prevajanju in poeziji in še o marsičem (kramljanja), ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska. »Res je, sem jo končno dočakala. Bi lahko rekla brez posebnega truda in prosjačenja, ki mi ne leži. A brez mojih prevodov slovenske poezije v italijanščino kakšnih osemdeset dvojezičnih pesniških zbirk ne bi bilo, to pa le ni mačji kašelj. In ne bi bilo tudi kupa revijalnih pesniških objav, prevedenih bodisi v slovenščino bodisi italijanščino.«
Jolka Milič je bila dobra poznavalka Srečka Kosovela. Do pesnika je imela poseben odnos, morda tudi zato, ker se je rodila tri mesece pred njegovo smrtjo. Kot natančno in zvesto prevajalko, ki je tuje misli neredko pilila v več različicah, jo je najbolj žulilo, da kraškega poeta »vsivprek popravljajo in izboljšujejo. Ga bo treba zares prekrstiti v Nesrečka, saj potegne vedno ta kratko.« Takole je med drugim opozorila na predstavitvi dvojezične pesniške zbirke Srečka Kosovela Ostri ritmi – Aspri ritmi: »Celo dr. Ocvirk je sprva prepisal 'Srce – Trstje bolno' namesto 'Srce – Trst je bolno'. Nedopustno je tudi, da je na pročelju Kosovelove knjižnice v Sežani napisan verz 'Kličem z belega balkona!', ki ga kljub številnim polemikam že leta ne popravijo v pravilni avtorjev zapis 'Jesen z belega balkona!' In da njena skromna želja ne bi ostala ne(u)sliš(a)na, je v knjižici Misli in prebliski in še marsikaj razglasila: »Prošnja, avtentično moja: Ko bom umrla, prosim, da namesto rož in lučk namenite kakšen evro ali centek za plačilo pleskarja, ki bo umetelno popravil napis na navideznem balkončku sežanske knjižnice. Hvala vnaprej! Bom bolj v miru počivala potem in dala … mir.«
V Sežani, kjer se je 5. februarja 1926 rodila, je živela vse življenje. S Partizanske ceste ob meji, na prepihu med dvema kulturama, dvema jezikoma, se je oglasila, pisno odreagirala po njenem, ko jo je kaj pičilo ali izzvalo. O polemiki je menila, da je posebna vrsta igre, sabljanje s peresi, in z inteligentnimi peresi se ji je bilo užitek mečevati. No, to, da je pogumno in argumentirano zagovarjala svoja stališča, so ji bolj ali manj zamerili vsi. »To je pri nas že ponarodeli običaj. Na splošno nam krvavo manjka samozavesti, saj rajši ljubosumno gojimo bolj frfotavo samoljubje, ki pa je v tesni zvezi z zamero, kateri se kar množično vdajamo.«
Čisto zasebno je znamenita Sežanka o sebi menila, da je bila tako rekoč feministka že v plenicah. »Malce posebna feministka sicer, ki se ji toži po patriarhalni družini,« je v intervjuju za Onoplus odkritosrčno povedala. In dodala: »Že od mladih nog menim, da kar moškim koristi, ženskam ne škodi.«
Jolka Milič je za svoja odlična dela prejela več pomembnih slovenskih in italijanskih nagrad, med njimi Lavrinovo listino, najvišje priznanje za prevode iz slovenščine v tuje jezike, in red zvezde nacionalne solidarnosti, najstarejšega odlikovanja Republike Italije za prevodni opus in življenjsko delo. Leta 2013 je bila prejemnica literarne nagrade mira, ki jo ženski odbor centra Pen podeljuje za izjemne dosežke in celostno osebnostno držo. Revija Onaplus, ki izbira ženske, ki s svojim delovanjem in širšim družbenim uvidom dosegajo družbene presežke, je Jolki Milič za leto 2013 podelila priznanje Ona 365. Na vprašanje, koliko da na nagrade, je lavreatinja v svoji skromni maniri odgovorila: »Ker sem bolj tepežk vajena in imam zaradi njih že pogojni refleks, me pohvale najprej na smrt prestrašijo, češ, najbrž so se zmotili, bogve koga so mislili in poslali pomotoma na moj naslov. Nekaj stiske ostane tudi, ko ugotovim, da ni šlo za pomoto. Vem pa, toliko sem le bistra, da je taka nagrada ne samo meni v prid, marveč tudi v prid poezije, in se je nazadnje skoraj otroško (malce neženirano bahaško) samo veselim.«
Počivaj v miru, draga prijateljica! Pogrešali te bomo!
P.S.: Jolka ni marala vikanja, češ da to ustvarja le razdaljo, medtem ko smo vsi prej potrebni bližine.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: