Draga Jolka, prosim, zaupajte bralkam in bralcem One, kaj vas je, ostro opazovalko življenja, odločno kritičarko s preciznim jezikom in obenem humorno pripovedovalko s smislom za samoironijo, nazadnje posebno razkurilo? No, stopilo na živec, vsaj. Tako je, da se v Sloveniji vedno kaj dogaja. Dolgčasa ni.

Draga Klavdija, prosim, ne me vikat, to ustvarja le distanco, medtem ko smo vsi bolj potrebni bližine. Povrhu sem zelo podobna gospodu bogu in devici Mariji. Nisem še slišala, da bi protestirala, ker ju vsi vprek tikamo. Zelo me moti stalno ponavljanje, da nič ne beremo, ko pa beremo še preveč, nikoli prej toliko. Verjetno 'ta bolj revni' knjig in revij pa časopisov ne kupujejo zaradi denarne stiske in rajši tisto, kar jih zanima, zastonj preberejo v knjižnici ali kakšni čakalnici. Povsod, ne samo pri nas, se stalno kaj dogaja, še preveč, da se mora človek marsičemu odreči. In je celo dobro, da večkrat abstinira in misli le s svojo glavo ali sploh ne misli, uživa tišino, ki je posebna govorica samo zanj, ne pa praznina. 

Prosim čas, naj se ustavi vsaj za hip, da se bližnjih dodobra nagledam, a ta neustavljivi tekač na dolge proge hiti še bolj neučakano mimo tebe, kar zdrvi in ti nagajivo pomaha: Ne jezi se, slej ko prej pridemo oboji na cilj, potrpi še malo! Pa bo. Pa saj nimam druge izbire … 

Polemika. Poezija. Prevajanje. To so vaše, pardon, tvoje velike ljubezni. In delo, ki ga še danes z vso skrbnostjo opravljaš. V tem vrstnem redu?

Kdor veliko bere ali se rad druži z ljudmi (beri s komer koli, ki rajši govori, kot posluša druge), pogosto zapade v polemičnost, da se na glas zasmeje in ponorčuje, ker ni vse čisto zlato, kar prebere ali sliši. Še vedno kroži parola, da nas televizija poneumlja, kar zveni, kakor da knjige in revije, pisana beseda pač in smrtno resni osebki, prosvetarji in kulturniki, nimajo te razdiralne moči. Ko bi le bilo res, pa ni. Res pa je, da je prevajanje zelo koristno delo. Ker se moraš ubadati s tujimi mislimi, se ti ni treba ukvarjati s svojimi številnimi problemi, ki se z leti množijo in ne redčijo. In se ob tem, ko sebe tako rekoč likvidiraš, prav spočiješ. Nisi si več v napoto. Ko pa ti uspe kaj posebno posrečeno prevesti, si povsem potešen, da svoje reve, one nejezikovne in precej banalne, čeprav skeleče, veliko lažje prenašaš. Vtis imaš, kot da si se jih znebil za vse večne čase. Zadovoljstvo deluje balzamično, pomirjevalno in blagodejno kot kakšno eterično olje, zagotavlja ti takojšnje olajšanje bolečin, kar je samo in na moč osrečujoče. 


Poezije in pesnikov je pa že toliko vsepovsod, da jim na splošno, s kakšno redko izjemo, recimo mene, nismo več kos. So se tako rekoč industrializirali. Poezija kot plemenita in milozvočna obrt je postala stvar preteklosti. Nekaj pa moraš priznati: da šole funkcionirajo. Mladino – tisto od 15 let do 100 – so naučile pisati, potemtakem ni treba več vsakoletnih šolskih reform, le nakup kakšnega večjega regala za vse te številne zbirčice pesmic. In v izposojo kakšnega veščega deklamatorja, ne glede na spol, je lahko tudi srednjega, da bo naučil in navdušil občinstvo prebirati z užitkom vsakršno liriko. Drugače je nevarnost, da vsak pesnik ali pesnica bere le sebe, drugih pa niti iz radovednosti ne povoha. Najbrž da se ne okuži, bog ne daj! Z epigonstvom.

Torej, polemika, poezija in prevajanje je tista sveta trojica, ki me še vedno neznansko navdihuje, prednost bi dala polemiki, ker kjer ni nje, je neizbežno klientelizem, to je klavrna daj dam zamenjava dobrin, ki se s časom neizogibno spremeni v literarni dolgčas in manjerizem, sicer hvalisave vrste, a zaradi tega nič manj brezbarven in dolgovezen, utelešenje dolgega časa brez vsakih odtenkov. 

Foto: Leon Vidic

V svoji plodoviti karieri si pred dvema letoma dočakala prvo knjigo O prevajanju in poeziji in še o marsičem (kramljanja), ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska.

O svoji plodoviti karieri ne bi znala povedati nič konkretnega. Bolj kot kariera se mi zdi polomijada, sicer osrečujoča, a polomijada na celi črti. Res je, nikoli nisem bila izrazito prosjaške vrste. In za nameček sem živela na dremavem podeželju, kjer založništvo ni ravno cvetelo, prej bi rekla venelo in usihalo, saj na našem koncu ni več ene same zaresne založbe in niti ene same revije, totalna praznina. Transparentna, se razume, ko pa smo transparentnosti prav lačni. Od vsega začetka bi morala pisariti vsepovsod ali se podati v mesta, kjer so založbe doma, in naskočiti vse po vrsti ali vsaj najpomembnejše. Izsiliti pač objavo, kot to delajo vsi drugi. Prenaporno za literarnega ljubitelja in lenuha moje sorte, ki mu zadostuje, da suka pero ali čepi za računalnikom in pridno udarja po tastih. Ki sploh ne stremi k temu, da je vse natisnjeno v knjigah. 

Pa kaj ne pravijo (oz. ne jočejo in stočejo), da knjig ljudje sploh ne berejo, kaj šele kupujejo? Če jih ne berejo in ne kupujejo, je čisto vseeno, če so ali niso. Slej ko prej bodo neprebrane romale v Vevče ali neslavno končale na odpadu. Kaj vse pravijo in trobijo, kar ni res. Smo pač objokane sorte, bržčas z rezino čebule stalno v žepu, da po potrebi lažje prikličemo na suhe veke solze in nato vsi srečni in blaženi žanjemo vsesplošno pomilovanje.

V zvezi z mojo prvo tiskano knjigo. Res je, sem jo končno dočakala. Bi lahko rekla brez posebnega truda in prosjačenja, ki mi ne leži. A brez mojih prevodov slovenske poezije v italijanščino kakšnih 80 dvojezičnih pesniških zbirk ne bi bilo, to pa le ni mačji kašelj. In ne bi bilo niti kupa revijalnih pesniških objav, prevedenih bodisi v slovenščino bodisi v italijanščino. Kar je res, je res. Punca – govorim o sebi – je blazno delavna. 

Kdor kar naprej soli pamet drugim, tvega, da na koncu ostane brez soli, obupno plehek in neslan! 

Je kaj, kar te posebno skrbi za naprej, ko se zazreš v oči svojih pravnukov? Lahko, če si za to in prijazno prosim, odgovoriš tudi z – jolkizmom.

Ja, ena velika skrb me zadnje čase prav žuli. Ker bi rada umrla doma po starem, ne v kakšni bolnici, še manj v kakšnem domu za upokojence in še najmanj v kakšnem hospicu. Prav doma, doma, jaz od kopice let že vsa razmajana v moji razmajani postelji, lahko čisto sama, s to skrivnostjo, ki se imenuje smrt in o kateri vemo vsi bolj malo ali nič. Ne vem, ali mi bo ratalo. Sorodniki, oni najdražji in najbližji, se sicer dobronamerno, a zame povsem neprimerno radi vmešavajo. 

Ko se zazrem v oči mojih treh pravnukov pa v oči vnukinje, njihove matere, si rečem in jim rečem: To ljudstvo bo živelo. Le prehitro raste. Prosim čas, naj se ustavi vsaj za hip, da se jih dodobra nagledam, a ta neustavljivi tekač na dolge proge hiti še bolj neučakano mimo tebe, kar zdrvi in ti nagajivo pomaha: Ne jezi se, slej ko prej pridemo oboji na cilj, potrpi še malo! Pa bo. Pa saj nimam druge izbire … In še par jolkizmov za konec: Kdor ima malo časa, naj ne odlaša. Kaj bi bilo iz nas, če bi Eva sebično sama pojedla jabolko, ljubemu Adamu pa pustila pecelj in peške? Kdor kar naprej soli pamet drugim, tvega, da na koncu ostane brez soli, obupno plehek in neslan!