Čeprav podhranjenost v splošni populaciji v Sloveniji ni večji problem, je izziv pri posameznih populacijskih skupinah, kot so denimo starejši in bolniki. Po drugi strani pa sta čezmerna hranjenost in debelost velika javnozdravstvena problema, ki naraščata v večini evropskih držav. Po podatkih Zdravstvenega statističnega letopisa Slovenije 2017 spada na srečo Slovenija med države, ki jim je od leta 2010 uspelo ustaviti in obrniti splošni trend naraščanja otroške debelosti.

Preprosto je reči: Jej to in to, uravnavaj raven sladkorja v krvi, več spi! A če se ves tvoj življenjski slog vrti okoli dejavnosti, ki so s tem skregane, niso spremembe nič kaj preproste. 

Neljube resnice o debelosti

Debelost po podatkih Svetovne zdrav­stvene organizacije povzroči od deset do trinajst odstotkov smrti v različnih območ­jih evropske regije. Pojavnost čezmerne hranjenosti in debelosti se je od leta 1980 v več evropskih državah celo potrojila in še narašča, v večini držav posebno med otroki. Slovenija je bila v letu 2014 po deležu anketiranih debelih na 7. mestu med državami EU, ki so izvajale anketo. Letopis prav tako navaja, da raziskave o prehranskih navadah pri nas kažejo, da velik delež prebivalcev priporočila zdravega prehranjevanja upošteva le delno ali sploh ne: »Tretjina odraslih prebivalcev v starosti 24–64 je uživala tri obroke hrane na dan, 62 odstotkov pa jih je vsakodnevno zajtrkovalo. Le četrtina 15-letnikov je vsak dan uživala svežo zelenjavo, tretjina pa sveže sadje.« Podatki prav tako kažejo, da so med odraslimi prebivalci prehranska priporočila manj upoštevali moški v primerjavi z ženskami, prebivalci z nižjo stopnjo izobrazbe in populacija v starosti 25–39 let.

Diete, norost našega časa

»Vsako leto milijoni in milijoni Zemljanov na novo začenjajo shujševalne diete, a tudi vedno znova obupajo in odnehajo, ker se jim dobri nameni sfižijo. Zakaj se to dogaja? Smo res tako šibke volje ali pa gre vendarle za še kaj več?« se v knjigi Navezani na hrano sprašuje avtor, prehranski poznavalec Robb Wolf. »Namesto da moraliziramo še o hrani, bi bilo mogoče bolje, če bi si priklicali v spomin, da živimo v svetu, ki ne ustreza več naši genetiki. Če bomo doumeli, kako se ta svet spreminja in da so naši geni programirani za delovanje v drugačnem svetu, se morda lahko otresemo sramu in neupravičenih občutkov krivde, ki spremljajo neogibne učinke tega spreminjanja našega okolja.« Avtor upa, da si bomo ljudje, nezadovoljni s svojim načinom življenja, končno nehali očitati, da smo sami krivi, ker ne zmoremo biti vitki in zdravi. Nesmiselnost diet pa po svoji maniri opiše tudi prevajalec in publicist Branko Gradišnik v svoji knjigi Iskanje izgubljenega zdravja – Za vse, ki bi se radi ognili belih halj, belih receptov, belih laži, bele žene in črnih misli. Zapiše, da je bil prvi človek, o katerem je zgodovinsko izpričano, da je poskušal z dieto shujšati, normanski osvajalec Anglije Viljem Zavojevalec.

Razvade, bistveni del življenja

»Leta 1087 je, tako je zapisano, postal pretežak, da bi ga lahko nosil konj,« piše Gradišnik. »Odločil se je za dieto: ni več jedel, živel je zgolj od zaužitega alkohola. Dieta je imela dva učinka: prvič, zanesljivo je shujšal, kajti konj ga je spet lahko nosil, in drugič, zanesljivo ga je, še preden je minilo leto in dan, pogubil alkohol, kajti ko je izgubil dovolj teže, se je spet spravil na konja – in pijan padel z njega in si zlomil tilnik.« Poudari, da je za diete značilno, da se skozi čas razlikujejo po tem, katera snov, ki naj bi jo proizvajala neustrezna prehrana, se jim zdi posebej nevarna za zdravje, enake pa so si po tem, da si vse delijo nagnjenje k slepoti za vse drugo kot za domnevnega in torej izključnega krivca: »Dandanes je to holesterol, pred 100 leti je bila sečna kislina.«

Katera pa je vendarle prava pot k bolj zdravemu življenju, vprašamo Robba Wolfa. Takole odgovori: »Za ljudi so razvade bistveni del življenjskega sloga. Socialne mreže, ki jih pletemo, nam lahko koristijo, a tu in tam nam tudi pomagajo vzdrževati problematično vedenje. Preprosto je reči: Jej to in to, uravnavaj raven sladkorja v krvi, več spi! A če se ves tvoj življenjski slog vrti okoli dejavnosti, ki so s tem skregane, niso spremembe nič kaj preproste.«

Da pa bi vseeno začeli živeti bolje, tj. predvsem bolj zdravo, lahko začnemo z na videz drobnimi koraki, ki pa imajo zelo učinkovite in dobre posledice. Eden od njih je iz vsakdana izločiti aromatizirane, sladkane pijače. 

Proč s sladkimi pijačami!

Če sploh obstaja kaka »preprosta« zvijača, ki bi nam olajšala prehod k bolj zdravi prehrani, potem je to nevroregulacija ješčnosti, nadaljuje: »Možgani nam po normalni bioprocesni poti sporočajo, ali smo lačni ali ne. Če je nevroregulacija ješčnosti takšna, kot mora biti, bomo jedli dovolj, da bomo lahko krepko delali, a ostajali bomo vitki in čili. Problem pa je v tem, da naša sedanja prehrana, pomanjkanje spanca, nedejavnost, črevesni mikrobiom, stresnost in pomanjkanje čustvenih vezi vsi skupaj negativno vplivajo na nevroregulacijo (živčno uravnavanje) apetita. Lahko si ponavljamo: »Obrzdaj svojo požrešnost,« a za to sestav­ljanko je treba zložiti skupaj kar precej košč­kov. Da pa bi vseeno začeli živeti bolje, tj. predvsem bolj zdravo, lahko začnemo z na videz drobnimi koraki, ki pa imajo zelo učinkovite in dobre posledice. Eden od njih je iz vsakdana izločiti aromatizirane, sladkane pijače.

Ko predaja postane vdaja

Statistični podatki so spodbudni. V obdobju od 2001 do 2016 se je vsakodnevno uživanje aromatiziranih brezalkoholnih pijač med prebivalci zmanjšalo. Obstajajo pa tudi razlike med spoloma; moški so v primerjavi z ženskami pogosteje vsakodnevno posegali po njih. »Potem ko človek doume, zakaj se je tako težko upirati skušnjavam modernih predelanih živil, lahko začne končno ukrepati,« pritrdi Wolf. Ko govorimo o hrani kot naši občasni (ali redni) tolažnici, teorijo poznamo. A zakaj kratko malo ne moremo čez noč opustiti sladkorja, ne da bi potem trpeli zaradi »odtegnitvenega sindroma«, vprašam. »Dejstvo je, da nas vsaka hrana ne potolaži, nekatera nas 'le' nasiti,« odgovori sogovornik. »Če jemo piščanca, brokoli ali ribo, v hrani uživamo, a gotovo od nje ne bomo postali odvisni. So pa jedi, ki so tako slastne, da jih kratko malo ni mogoče pojesti samo 'čisto malo'. Če dobimo predse veliko porcijo, bomo pojedli vso. Da preživimo, moramo jesti, zato je zasvojenost s takimi jedmi in živil sila zoprna reč. Ne moremo namreč kar absolutno stradati, kot lahko recimo nehamo kaditi. A ko govorimo o tem, kako se ozdraviti odvisnosti, delimo, kot pri alkoholikih, ljudi na dve kategoriji. Nekateri alkoholiki lahko tu in tam spijejo kozarček, imajo nadzor nad sabo in ne padejo nazaj v slabo razvado, drugi pa se, če želijo ozdraveti, alkohola nikoli več v življenju ne smejo pritakniti. Enako je s hrano. Nekatera živila utegnejo pri nekaterih sprožiti kompulzivno prenajedanje, ki lahko traja tedne, na primer.« Nagnjeni smo k vdajanju malone neomejeni ponudbi vseh mogočih okusov in vonjav. »Resnično,« poudarja Wolf, »jemo, kot da bi nas kdo plačeval. A v resnici plačujemo sami, s svojim zdravjem.«