Izidor Gašperlin

Zato nekateri žalujejo vse življenje!

Glavni namen pohval je, da te pospremijo do točke, ko niso več potrebne, je sicer napisal, a mislim, da je bil vseeno zelo vesel, ko sem najprej srčno pohvalil njegovo upam da zgolj prvo v dolgem nizu knjig. Morda ste že slišali zanjo, njen naslov je Čutim, torej sem. Tako po slogu kot vsebini je to delo svetovnega formata, v katerem Človek nagovarja Človeka. Tovariško, neposredno in z osupljivim vpogledom v globino duše. Za povrh pa je naš sogovornik v njej kot bivši informatik skorajda matematično razdelal osnovne algoritme, ki nam odmerjajo življenjski uspeh. Nič čudnega torej, da mi ga je zaradi izjemnega prispevka k svojemu duševnemu preporodu ena najbolj znanih Slovenk že pred leti opisala kot nekakšnega Indiano Jonesa med slovenskimi terapevti.

Čustva ste tako v svoji knjigi kot v svojem terapevtskem sistemu postavili na prvo mesto. Torej prav v izhodišče čudne in naporne enačbe, ki sliši na ime človeško bitje.

Pravzaprav naša čustva in naše telo. V telesu namreč domujejo čustva, ki so ključna za uspešno krmarjenje skozi življenje. Hkrati pa se pogosto ne zavedamo niti njihovih najosnovnejših značilnosti in zakonitosti. Tu vlada precejšnja zmedenost. Preden sem se podal na terapevtsko pot, sem bil zmeden tudi sam. Ko sem se končno naučil razumeti svoja čustva in z njimi delati, sem doživel izjemen osebnostni preboj. 

Veste, to, da smo sposobni vse rešiti z razumom, je morda celo najbolj tragična iluzija od vseh. Ob tem se mi pred očmi takoj pojavijo tako številni moški na mojem terapevtskem stolu, ki so sveto prepričani, da bodo rešili odnos, če bodo le razumeli svojo partnerico. 

Katero je bilo pri tem vaše osnovno vodilo?

Ključno je bilo, ko sem doumel, da ni dobrih in slabih čustev. Da so v resnici vsa dobra, saj imajo vsa zelo jasen namen. Čustva so prek telesa prineseni napotki, kako nam je ravnati. Energijo nam ali dovajajo ali jemljejo. Če smo jezni, jo dobimo, saj se moramo aktivirati. Če smo žalostni, nam telo energijo vzame, saj se moramo umiriti in nekaj predelati oziroma se od koga ali česa posloviti. Če smo s telesom in čustvi v stiku, imamo na voljo vse informacije, ki jih potrebujemo. 



Intriganten odgovor.

Veste, to, da smo sposobni vse rešiti z razumom, je morda celo najbolj tragična iluzija od vseh. Ob tem se mi pred očmi takoj pojavijo tako številni moški na mojem terapevtskem stolu, ki so sveto prepričani, da bodo rešili odnos, če bodo le razumeli svojo partnerico. Razmišljajo: Če bom le razumel, kaj ona potrebuje in zakaj jo odnaša v te njene čustvene odvode, bom rešil problem!

Tudi sam sem, preden sem dokončno obupal, deloval po natanko takem načelu. Vi trdite, da je zmotno?

Seveda, saj partnerica pogosto še sama ne ve, kaj potrebuje in zakaj tako čustvuje! A ženske so v svojem večnem nezadovoljstvu v veliki prednosti, saj vsaj vedo, da jim nekaj manjka. Tako si lahko tudi priznajo, da nekaj potrebujejo! Moški v težavah praviloma ne vejo niti tega, saj so tako pridno poradirali vsa neprijetna čustva in občutke. In ko ta čustva vendarle pljusknejo čez rob, se najraje zatečejo v varno hišo za moške – torej gostilno. To je tipična slovenska formula za mehčanje moške žalosti. 

Pri starših smo požirali in požirali, ne da bi se smeli kaj prida postaviti zase. Zdaj vse to, kar smo požirali, bruhamo po svojih partnericah. Hkrati pa od njih še pričakujemo, da nam bodo dale vse tisto, česar nam niso dale mame. 

Kaj bi torej svetovali ubogemu dedcu, ki se svojo partnerico mrzlično trudi rešiti kot matematični algoritem?

Namesto tega, da v sebi išče magične rešitve, naj se raje posveti partnerici. Neprimerno bolje bo, če jo preprosto vpraša, kaj potrebuje ali česa si želi.

Ampak če vendar pravite, da tega pogosto tudi sama ne ve!

Ja, ampak tako bosta vsaj skupaj ugotovila, da ne ve. Ob tem pa se lahko moški nauči tudi razmišljati o lastnih čustvih in potrebah, namesto da jih še naprej zgledno zatira. In ko se bo začel ta proces, bo na neki točki zelo verjetno prišel do tistega temeljnega vprašanja: »Kje sem se tega sploh naučil?« No, kaj mislite, kje?

Med socializacijo. Predvsem najbrž pri starših?

Seveda, kje pa drugje. Pri njih smo požirali in požirali, ne da bi se smeli kaj prida postaviti zase. Zdaj pa vse to, kar smo požirali, bruhamo po svojih partnericah. Hkrati pa od njih še pričakujemo, da nam bodo dale vse tisto, česar nam niso dale mame. 



No, ampak saj v bralkah zdajle ne bova krepila teze, da so v odnosih vsega krivi samo moški?

Kje pa, seveda ne! Moški so predvsem glavni agenti naše civilizacijske zablode, da je mogoče vse rešiti z logiko. Ženske pa se po drugi strani vse prepogosto zatečejo v izjavo: »Jaz pač tako čutim!« In potem v teh čustvih preprosto obtičijo, ne da bi se jih potrudile razumeti. Seveda po svoji stari navadi poenostavljam. A to počnem v silni vnemi, da bi izpostavil bistveno.

Tako iz vašega pisanja kot same vaše prisotnosti človek jasno začuti, kako zelo si želite pomagati. Kakšna je torej rešitev popisanih zablod?

Moški se morajo učiti čutiti, ženske pa svoja čustva bolj razumeti in obvladati. In jih potem tudi čim bolj artikulirano skomunicirati. Moški pač slišijo tisto, kar jim partnerica reče – ne tistega, kar čuti in misli. V resnici pa mi gre ta moško-ženska delitev čedalje bolj na živce.

Zakaj?

Ker je, kot rečeno, veliko preveč poenostavljena. V resnici smo si veliko bolj podobni, kot si mnogi mislijo. Poleg tega je že vse pomešano. Upam, da zaradi mojih poenostavitev name ne bodo preveč hude vse tiste ženske, ki danes delujejo bolj po moškem principu. Povedati želim: potrebujemo tako ženski kot moški princip. Saj ravno v tem je smisel partnerskih odnosov: da se približamo in se drug od drugega učimo! To nam bo med drugim pomagalo pri eni naših temeljnih in najtežjih nalog, ki je, da končno odrastemo. 

Tisti, ki jim ni bilo nikoli dovoljeno biti otrok – in teh je vse prej kot malo! – morajo najprej doumeti, da je v njih ostal cel kup nepotešenih otroških potreb in želja. Te potrebe in hrepenenja so še vedno v njih, le da so jih potlačili, da so sploh lahko preživeli. Ven pa butajo v novih odnosih. 

Iz vaše knjige sem si prav na to temo izpisal presunljivo misel: »Če želimo odrasti, se moramo prej posloviti od otroštva. Tega pa ne moremo, če nam ni bilo nikoli dovoljeno biti otrok.« 

Aha, sem res napisal, da ne moremo? Bolje bi bilo reči, da je v takih primerih odrasti neprimerno teže.

A kaj ko to preprosto moramo storiti, kajne?

Seveda, saj vendar ne moremo do smrti ostati otrok! Ampak tisti, ki jim ni bilo nikoli dovoljeno biti otrok – in teh je vse prej kot malo! – morajo najprej doumeti, da je v njih ostal cel kup nepotešenih otroških potreb in želja. Te potrebe in hrepenenja so še vedno v njih, le da so jih potlačili, da so sploh lahko preživeli. Ven pa butajo v novih odnosih.

In to pogosto skrajno razdiralno.

V zgodnjem odnosu s starši smo požrli ogromno jeze in drugih pristnih reakcij. Kolikokrat smo se morali zaustaviti, ker s starši preprosto ni bilo pametno ostati pristen! Vse to, kar smo požrli, smo zaprli v kante v kleti naše podzavesti. A kaj ko so ta čustva in njihova energija tako divji, da se kante prej ali slej začnejo odpirati in svojo vsebino bruhati po novih ljudeh v našem življenju. Če ne odrastemo, naša tema bruha po naših bližnjih. Partner nam stori kaj, kar bi si zaslužilo eno enoto jeze, prejme pa deset enot. Devet smo mu jih torej bruhnili v obraz iz kleti. In da je burka popolna, za povrh od njega še pričakujemo, da nam bo dal vse tisto, česar nam starši niso znali ali hoteli. Kako bi vendar lahko tak odnos deloval? 



Seveda imate prav. Sploh ni izbire: edina pot je odraščanje, pa če je še tako zapoznelo.

Potem pa trčimo v to, da je to tako zelo težko. In zakaj? Ker pomeni dokončno in nepreklicno poslavljanje od otroštva. Katero čustvo pa je tisto, ki ga imamo vase vgrajeno za poslavljanje? (pedagoški nasmešek) No, da vidim, kako pozorno ste prebrali knjigo!

Žalost.

Tako je. In žalost ob poslavljanju od otroštva, ki ga sploh nikoli nisi bil deležen, je lahko strahovita. Moški so v tem procesu še bolj hendikepirani od žensk, saj jim družbeni kodeks žalost prepoveduje, vsaj tisto malo bolj trajno. Prebolevanje neizživetega otroštva pa je dolgotrajen proces. Nekateri lahko žalujejo tudi po deset let.

Ojoj!

Če sem povsem iskren, je dejansko še huje. Številni taki ljudje so žalostni vse življenje. Kako ne bi bili, ko jim vendar ni bilo nikoli dovoljeno biti otrok! Oni so bili tisti, ki so morali že od malega skrbeti za starše, namesto da bi starši skrbeli zanje. Tudi sam sodim v to skupino, torej med ljudi, ki bomo vedno malo bolj žalostni od večine. Tudi sam sem bil bolj kot ne prepuščen sebi in od malega navajen, da se lahko zanesem le nase. Verjetno se zato iz otroštva spomnim le bežnih utrinkov. A dobra novica je, da se tudi taki ljudje lahko naučimo biti žalostni drugače, bolje kot prej. Ko se žalost naučimo doživljati drugače, lahko postane celo zelo zdravilna. 

Če bi bilo človeštvo odvisno samo od ljubezni staršev, bi že zdavnaj izumrlo. Evolucija je človeka naredila trpežnega, da zmore tudi odraščanje v zelo surovih razmerah. Torej da se lahko v njih sploh prebije do odraslosti. A ti isti obrambni mehanizmi, zaradi katerih smo v otroštvu preživeli, nam lahko kasneje izjemno škodijo. 

Velik kos naloge odraščanja počiva na, kot ste zapisali, »pospravljanju zalog dolgo zatrte jeze«. Kako se človek tega sploh loti?

Kot rečeno: najprej se moraš svoje jeze sploh zavedeti. Če drugim dovolimo, da z nami počnejo, kot hočejo, če se ne znamo nikjer postaviti zase, je to praviloma prav zato, ker smo se odpovedali jezi. In ko se začne v terapiji pri bolniku prebujati jeza, se praviloma obeta zelo hiter napredek. To še posebej velja pri ženskih, saj je njim jeza v povprečju prepovedana bolj kot moškim.

In jeza potem dejansko prinese napredek?

Seveda. Dovaja nam energijo, da zmoremo nujne pozitivne spremembe. Če pred njo ne bežimo v krivdo ali jok, lahko počasi končno vzamemo življenje v svoje roke.

Kaj pa če je naša jeza tako srdita, da je neobvladljiva?

Potem se jo moramo naučiti upravljati. Če smo jo predolgo zatirali, lahko prav res zanihamo v drug ekstrem in bi se samo jezili. Kar je seveda zelo uničujoče za naše odnose. 



Večkrat sem že prebral, da je depresija predvsem posledica zatrte jeze. Je to res?

Sam bi zastavil nekoliko širše: depresija je izraz širše palete zatrtih čustev. Depresija je umik pred vsemi čustvi. Ali točneje, obramba pred oglušujočimi čustvi, ki jih ne znamo upravljati.

Pa je tako močnim čustvom sploh mogoče pobegniti?

Na neki zelo škodljiv način ja. Predvsem tako, da pretrgamo stik s svojim telesom, torej s svojim bistvom. Nekako po načelu električne napeljave: če je napetost previsoka, vrže ven varovalko. V nezavednem vse brbota in se peni, naš zavestni del pa se sploh ne zaveda, da je kaj hudo narobe. To so naši obrambni mehanizmi. Sam pogosto rečem: hvala bogu, da jih imamo. Če bi bilo človeštvo odvisno samo od ljubezni staršev, bi namreč že zdavnaj izumrlo. Evolucija je človeka naredila trpežnega, da zmore tudi odraščanje v zelo surovih razmerah. Torej da se lahko v njih sploh prebije do odraslosti. A ti isti obrambni mehanizmi, zaradi katerih smo v otroštvu preživeli, nam lahko kasneje izjemno škodijo. 

Recimo s psihosomatskimi boleznimi, kajne?

Tako, ali pa sistematičnim zastrupljanjem odnosov. Spomnim se možaka, ki mi je na terapiji s prav bizarnim ponosom razlagal, da »vsem pove natanko tisto, kar jim gre«. A kaj ko je potem zvečer ženi jokal, da je v življenju tako sam.

Naučiti se moramo sprejeti, da se nam vse želje pač ne morejo izpolniti. 

Kaj ste mu svetovali?

Naj se vendar odloči, kaj je zanj bolj pomembno: ponos ali človeška bližina.

V knjigi ste bralce večkrat zelo konkretno posvarili tudi pred »instant duhovnostjo«. K naši na začetku omenjeni čustveni zmedenosti je prispevala marsikaj.

Razmah instant duhovnosti je odličen odraz tega, kako razvajeni smo postali kot družba. Saj veste, o čem govorim: majhni vložki, hitre zadovoljitve in isti recepti za vse. Tak je pač trend. In ta novokomponirana duhovnost ponuja rešitve hitro in predvsem prijetno. Meditacija, druženje, objemanje – vse v najprijetnejših odtenkih rožnate. Na koncu koncev vendar vse vesolje teži k temu, da bi se nam izpolnile želje, kajne? Edini problem naj bi bil, da dobre volje vesolja ne znamo uloviti v svoja jadra. Za vse smo torej krivi sami: po nekaterih teorijah smo si celo sami izbrali starše, preden smo se rodili! A ena temeljnih nalog na poti dozorevanja je, da sprejmemo lastne omejitve. In da sprevidimo, da je vesolju pogosto prav en saj-veste-kaj mar za to, kaj si trenutno želimo. 

Ha ha, kako res!

Naučiti se moramo sprejeti, da se nam vse želje pač ne morejo izpolniti. Vse to pa ne pomeni, da sem kar tako počez proti duhovnosti. Nasprotno! Tvegal bom celo razkritje, da verjamem, da smo v resnici nekaj več kot le zmnožek svoje biologije in psihologije. Da smo dejansko povezani z nečim tam zgoraj ali tam spodaj ali kjer koli že. A obenem verjamem tudi, da nas tisto zgoraj vodi prav prek naših telesnih občutkov in čustev. Zato nam ne preostane drugega, kot da se naučimo napotkom prisluhniti, torej temeljito pretresti svojo čustveno doto iz otroštva. Pri tem se moramo naučiti obdržati, kar je v redu, in reprogramirati tisto, kar smo se naučili narobe. To je bistvo osebne rasti in bo za nas neprimerno bolj koristno od vsakega mantranja ali vizualiziranja, da živimo v dvorcu.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE