Zvezdana Mlakar: Vsak božič k nam domov povabimo človeka, ki bi bil na ta večer sam
Se veselite prihajajočih božično-novoletnih praznikov? Kaj vam pomeni to obdobje?
Božični in novoletni čas ima poseben čar. Zelo je temen, ovit v črno noč, da ga moramo presvetliti s svetlobo naših src. No, vsaj tako si jaz razlagam to obdobje. Tako si je, si mislim, nekoč v pradavnini človek sredi te črne teme rekel, da ne sme zaspati ali bog, ne daj zmrzniti in je kuril ogenj na veliko in široko ter ugotovil, da tudi sam zasije, ko zapleše ljubezenski ples z življenjem.
Od takrat človek skuša ujeti ritem med sprehodi po hodnikih svoje duše in srca, da nabere in napraska svoje najbolj svetle moči, miline, ljubezni, hrepenenja, hvaležnosti, sočutja, ki jih potem prižiga v teh dolgih nočeh, da presvetli temino in prižiga upanje v nas. Daruje sebe.
Poleg vseh novodobnih ceremonij sem si jaz, ko sem ustvarjala svojo družino, tako zamislila praznovanje tega posebnega časa. Počasi sem izoblikovala naša družinska pravila in moji so se mi nasmihali, češ igralka ima svoje popadke. Včasih sem se jih držala bolj, drugič manj, veliko je bilo odvisno tudi od moje zasedenosti v gledališču.
Komu se kdaj nabere kakšna solza v očeh, mulci se nasmihajo in hočejo duhovičiti, jaz pa še kar naprej trosim tople besede ljubezni, pozornosti in hvaležnosti med nas. Deluje čudežno, vsi smo malo drugačni po tem govoru.
Nam lahko zaupate, kakšna so ta družinska pravila oziroma kako je ali še poteka decembrsko praznovanje pri vas doma?
Božič smo vedno začeli z okraševanjem novoletne jelke in postavljanjem družinskih jaslic. Med tem sva (po navadi) z mamo končevali pripravo večerje. Otroci so od jelke in jaslic presedlali na okraševanje mize, čeprav sem si to vedno želela delati jaz. Sem bila in sem še vedno idejni vodja tega, kako naj bo videti praznična miza.
Preden sedemo za mizo, še danes poskrbimo za primerno božično muziko in si na glave poveznemo Božičkove kape. Sledi moj avtorski božič. (smeh) Nastane tišina, ker je malo nerodno, ko začnem brati zahvale vsem za mizo, zahvalim se jim za vse, kar so v tem letu dobrega naredili. Komu se kdaj nabere kakšna solza v očeh, mulci se nasmihajo in hočejo duhovičiti, jaz pa še kar naprej trosim tople besede ljubezni, pozornosti in hvaležnosti med nas. Deluje čudežno, vsi smo malo drugačni po tem govoru.
Ko so bili sinovi mlajši, so pisali in brali tudi oni, težko sem jih zvabila v takšne vsebine in čez leto so vsake toliko vzdihnili, da jih za božič čaka pismo in da bi bilo fajn, če bi si že prej zapomnili kakšen detajl iz našega življenja. Ko so postali najstniki, jih nisem mogla več spraviti k pisanju in od takrat sem edina, ki za praznike bere in govori, jaz!
Bila so tudi leta, ko nismo praznovali skupaj in se nisem imela komu zahvaljevati za vse lepo. Zaradi tega imamo tudi še eno družinsko pravilo, vsak božič povabimo medse človeka, ki bi bil na ta večer sam. Verjamem namreč, da na ta čarobni večer nihče ne bi smel biti sam.
Sliši se zelo ganljivo. Kaj pa darila? Se med seboj tudi obdarujete?
Obdarujemo se, kakor kdaj, včasih darila prinese Božiček, včasih Dedek Mraz.
Ko so bili moji sinovi majhni, so nas redno obiskovali moji igralski kolegi, enkrat oblečeni v Dedka Mraza, drugič v Božička. Moji fantki so jim sedeli v naročju in jim peli pesmice, skrivoma škilili proti njihovim belim bradam in pripovedovali, tako kot samo otroci znajo, iskreno o tem, ali so kdaj ušpičili kakšno neumnost. Potem so s tistimi šumečimi vrečkami tekli v svoj kot in vzdihovali nad darili. Vedno skromnimi, a sem se potrudila, da jih je bilo več, različnih, uporabnih, zabavnih. Nikoli pa ni šlo brez knjig in tako je še danes.
Te dobre može so si moji fantje tudi najbolj zapomnili in se še danes pohvalijo, da jih je nekoč, preoblečen v Dedka Mraza, na kolena posadil »ta in ta« znani dramski igralec.
Danes so moji fantje odrasli in je drugače. A še vedno smo povezani, tudi s širšo družino. V naš krog prihajajo njihova dekleta, imam tudi že vnukinjo. Zdaj z darili ne kompliciramo, vsak se potrudi po svojih zmožnostih.
PREBERITE ŠE -> Zvezdana Mlakar: Meni je treba grde stvari obesiti na nos
Si z bližnjimi postavite omejitve glede zneska darila? Kaj menite o podarjanju denarja?
V darilih se vidi, kako smo preživeli minulo leto, ali smo imeli dovolj časa za pravo pozornost, ali se znamo ustaviti, si prisluhniti, sploh zmoremo kaj kupiti. Ali pa je leto naplavilo dovolj časa, da so darila sad pridnih rok in so šopek zbrane energije, ki misli na obdarovanca. Vsako darilo je vredno, tudi tisto, ki ga ni. Pripoveduje o človeku, ki podarja, zato res ni pomembno, ali stane en ali dvesto evrov.
Če se vrnem na začetek, čas nas kliče, da se zazremo vase, tam se rodijo ideje, besede in zlati ovojni papirčki naših, avtentičnih daril, ko lahko darujemo tudi del sebe. To je neprecenljivo! Srečen božič in veselo novo leto!
