Potem ko je leta 2003 na Institutu Jožefa Stefana uspešno testiral svojo metodo, mu je država Slovenija podelila potrdilo, da so njegovo znanje in sposobnosti koristni za Slovenijo in slovenski narod. Mlad je odšel v svet in zelo hitro zaslužil svoj prvi milijon. Vložil ga je vase. Njegov smisel življenja je, pravi, znanje. Brez njega je življenje eno samo tavanje. Njemu pa se to zdi prevelik luksuz.
»Nase gledam kot na človeka, ki ima dovolj volje in moči, da vztraja pri nečem naravnem, poštenem in lahko to zagovarja pred Bogom. Nič drugega pred njim ne bi mogel ne braniti ne ubraniti.« Človek, ki ga je strah, ne more biti ustvarjalen. To med vrsticami v intervjuju večkrat oznani. Enaindvajsetega stoletja si nismo predstavljali takšnega, kot ga živimo. »Mislili smo, da se bomo razvijali, da se bo pojavila svetloba, a priča smo selitvi narodov, bedi in grozi.«
Rak je še vedno bolezen, ki se je najbolj bojimo, čeprav je smrtnost zaradi nje mnogo nižja kot recimo zaradi srčno-žilnih obolenj. Šele zadnja leta smo se začeli zavedati, da stres in čustveni pritiski prinesejo bolezen. Kaj menite vi o tem?
Stres je tihi ubijalec, res je. K meni prihajajo ljudje z najrazličnejšimi boleznimi, ki jih moderna medicina ni mogla pozdraviti. To, da prihajajo k meni, govori samo zase. Medicina je izjemno razvita, pa vseeno ne zmore vsega. Ljudje zbolijo, ker liberalni kapitalizem ponuja nekaj, kar ni dobro za človeka.
Poglejte, človek si želi nov avto, zato se zadolži, čeprav bi bil stari dober vsaj še pet let. Ker ne more nadzorovati svojih želja, začne njegovo zdravje pešati. Ko je poln želja, se zdi, kot da je v transu. Nato dobi, kar si je zaželel. In kaj se zgodi? Čez nekaj časa hoče še več. Tisto, kar je želel in dobil prej, pa stoji v kotu in lovi prah. V liberalnem kapitalizmu nas posiljujejo z vsem, kar bi morali imeti. In tako človek de facto postane suženj. Suženj svojih želja, obenem pa še bolnik.
No, ampak suženj ne ve, da je – suženj. Godi mu, da je v t. i. srednjem razredu s hišo, psom in velikim avtom, ženo, dvema otrokoma. Hkrati pa ima kredit za naslednjih deset življenj in živi iz rok v usta. Kakšno bolezen prinese še dejstvo, da suženj niti ne ve, kdo je v resnici? Morda bi bilo drugače, če bi vedel.
Ta človek nima časa, da bi se srečal sam s sabo. (Zastane in rahlo z nasmeškom naznani, da smo že pri temi, ko mora nujno prižgati cigaro, in si jo res.) Poglejte, imate državo, v njej pa narodno banko. V tej banki bankirja, čigar edina želja je, da vas prinese okoli. Da ti vzame denar. In to vse lege artis, po črki zakona. Je človek, ki te zakone piše, inteligenten? Pa še kako! Hudič ni nikoli neumen!
Ko je človek bolan, ima samo eno željo. Velikokrat je šele bolezen tista, ki ga pripravi do tega, da se ustavi. Kaj o svoji situaciji povedo tisti, ki pridejo k vam po pomoč?
Če bi znali misliti, ne bi zboleli.
Pa kdaj okregate ljudi, češ, morali bi bolj paziti nase!
Ne. Človek pač pade v brezno, je pritisnjen ob tla. Nato premišljuje samo še o svojem zdravju, a še vedno nima veliko možnosti, da bi se ustavil in premislil, kaj se mu je zares zgodilo. Kajti kredit mora kljub bolezni vrniti banki. Za svoje napake mora plačati! In to je to suženjstvo. Ki pa ne traja dan, dva, temveč velikokrat vse življenje. Mnogi se do smrti ne bodo izkopali iz težav; mučili se bodo do poslednjega diha...
