Ko jo vprašam o izzivih, s katerimi se srečuje kot ravnateljica, sploh ne ve, kje bi začela, ker jih je toliko. Ko beseda nanese na medvrstniško nasilje, pa je njeno sporočilo zelo jasno – nikakor ga ne smemo podcenjevati in relativizirati.
»Kar ni prav, ni prav. Pika. Učence moramo vzgajati, da priznajo svoje napake in so jih pripravljeni tudi popraviti. Ključno je vzpostaviti odprto komunikacijo, tudi, če je težko.«
Prepričana je namreč, da se morajo učenci tudi znotraj svoje skupnosti nasilnemu vedenju upreti. In da je vedno pravi trenutek za odziv.
Kot profesorica kemije ste začeli delati pred več kot tridesetimi leti. Zakaj ste izbrali študij kemije?
Ker združuje tako razumevanje osebnega, kot poklicnega življenja. Študij kemije omogoča razumevanje narave in ves čas spodbuja radovednost ter krepi občutljivost in natančnost izražanja.
Koncepti, ki se razlagajo preko kemije, so lahko dobra osnova tudi za razumevanje tega, kar se nam dogaja v družbi. Modrost poučevanja kemije ali kakšnega drugega predmeta ni v tem, koliko se naučimo, temveč, kaj s tem znanjem lahko naredimo in koliko zaradi tega dejansko bolje razumemo svet okoli sebe.
Ste radi poučevali?
Sem in še vedno. Tudi zdaj poučujem devetošolce, le da mi je to težje kot pri gimnazijcih. Sem človek, ki se preprosto rad uči. Tega ne znam drugače opisati. Še vedno čutim zadovoljstvo, če se kaj novega naučim. V meni je nekje globoko zasidrana potreba po razumevanju konceptov. Ne zato, ker moram, ampak zato, ker to potrebujem. To seveda ni nujno prijetno za učence, ker je veliko tistih, ki jih ne zanima zakaj, ampak samo kaj.
Niti ni nujno prijetno za moje sodelavce, ker jim je velikokrat težko odgovoriti na vprašanje, zakaj nekaj potrebujemo, zakaj se bomo vključili v neko gibanje ali mrežo, kaj so naša pričakovanja, kako bo to vplivalo na razvoj zavoda, ki ga zdaj vodim.
Opazila sem, da niti pred šolo niti v šoli ni bilo nobenih klopc, ničesar, kamor bi učenci lahko sedli, se družili. Šola mi je delovala čisto, vendar sterilno. Sprva se mi je zdelo, da smo obsedeni s kontrolo in nadzorom nad učenci, danes vidim, da je to predvsem odraz nerazumnih pričakovanj staršev.
Pred nekaj leti ste se odločili za nov korak; postali ste ravnateljica Osnovne šole Kungota. Zakaj ste se odločili za spremembo?
Poučevanje na II. gimnaziji Maribor, kjer sem bila več let profesorica kemije, je bilo najlepše obdobje v moji karieri. Težko je to opisati nekomu, ki tega ni doživel. So okolja, kjer se preprosto počutiš varno in dobro. In rad delaš, se veseliš uspehov dijakov, si rad s svojimi sodelavci in imaš občutek, da je skoraj vse mogoče. Pouk je bil zame pomemben, vendar je bil vedno samo osnova za vse, kar smo delali, ko se je zaključil.
Ločnica med delom in prostim časom se je zabrisala, med zasebnim in službenim prav tako. Kljub izjemno lepim, spoštljivim in iskrenim odnosom je to bilo na trenutke tudi zelo težko zame. In potem se je zgodilo ...