Kot zdravnica se je najprej ukvarjala s transfuzijsko medicino, potem pa jo je dogajanje ob očetovem umiranju navdihnilo za preobrat na njeni poklicni poti in se je posvetila paliativni oskrbi.
»Očetova izkušnja umiranja me je kasneje res pognala v tujino v iskanje boljših načinov pomoči ob koncu življenja,« je pojasnila Urška Lunder, ki je pred leti napisala presunljivo knjigo Odprto srce – v njej je razkrila najbolj intimna doživetja ob koncu življenjskih poti iz bogatih izkušenj v domačem okolju, v bolnišnicah in tudi v drugačni kulturi v tujini.
Prvi del kariere ste posvetili transfuzijski medicini in sodelovali pri začetkih transplantacije kostnega mozga v Sloveniji. Zakaj so vas kot zdravnico zanimala prav ta področja?
V davnem času, v 80-ih letih prejšnjega stoletja, smo bili vsi mladi zdravniki najprej vsaj dve leti splošni zdravniki, nato pa se je v tistem obdobju zelo težko dobilo specializacijo. Najhitreje sem bila takrat sprejeta na transfuzijsko medicino, kjer sem tudi pridobila svojo prvo specializacijo.
Sodelovanje pri začetkih transplantacije kostnega mozga me je navedlo tudi na iskanje možnosti, kako pomagati hematološkim bolnikom ob neuspeli transplantaciji v njihovem trpljenju, saj je bilo takrat to področje v Sloveniji še neznano. Tudi zato sem kasneje nadaljevala kariero s študijem v tujini prav na področju paliativne medicine.
Umiranje vašega očeta vas je usmerilo na drugo pot, o čemer ste si dopisovali z Manco Košir v knjigi Darovi minevanja. Kako vas je zaznamovala očetova smrt in vplivala na vaše nadaljnje delo?
Ko sem bila stara 33 let, sem ob njegovem umiranju po štirih letih zdravljenja raka v ustni votlini neprestano spoznavala vedno večji nabor potreb umirajočega in njegove družine, saj v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja v našem zdravstvenem sistemu ni bilo pravega znanja v obravnavi bolnikov ob koncu življenja.
Oče je sicer prejemal izčrpne informacije v času operacij, kemoterapij, obsevanj in je resnično zaupal svojim zdravnikom. V času napredovale bolezni, ko je bilo zdravljenje že izčrpano, pa se nihče ni sočutno in podrobno pogovoril o naslednjih korakih. Izmenjevali so se mlajši ali še skoraj neuki zdravniki, ki niso bili zares kos situaciji. Marsikaj je bilo narobe med očetovim bivanjem v bolnišnicah ...
