Naša najuspešnejša plesalka flamenka: Verjamem, da se vse vrne, kar zasadiš

Ste si v mladosti sploh predstavljali, da ples lahko postane vaš poklic? Zasledila sem, da ste poleg plesnih vaj obiskovali tudi celo paleto drugih aktivnosti, od ur klavirja, do gimnastike, drsanja in mečevanja. Kako to, da je na koncu zmagal ples?

Kot otrok sem bila stalno vpeta v obšolske aktivnosti, praktično vsak moj dan se je odvijal skozi učenje in preizkušanje v različnih okoljih. Če pogledam nazaj, sem se najbolj našla v jezikih, plesu in glasbi, saj mi to ni predstavljajo zgolj obveznosti, temveč me je navdihovalo in spodbujalo proces mojega razvoja tudi kot človek. Želela sem več znanja, kopala po njem tudi doma, kajti to mi je dajalo možnost izraza, komunikacije, v njih sem prepoznala tudi lastno potrebo po ustvarjalni misli. 

Pri plesu je bil vedno tudi zagon po še, saj sem tu dobila prvo izkušnjo odra in ga močno začutila kot prostor, kamor spadam. Oblikovala sem se skozi sodobni ples in v zgodnjem najstništvu odkrila flamenko, ki je z leti postajal vedno pomembnejši del moje identitete. Moji idoli so pripadali temu svetu, v njem so se rodile estetske preferenece, moje uho je iskalo flamenko. Zanj sem se v fazi iskanja profesionalne poti odločila intuitivno, tu ni bilo racionalnega razmisleka o tem, kako si predstavljam pot naprej. Vztrajala sem, da grem po znanje in izkušnje v Madrid in se potem tja tudi preselila. 

Iz današnje perspektive bi rekla, da se je v ozadju, v polju nezavednega že dovolj zgodaj oblikovala ...