Nataša Muršec in Mojca Gorjup sta učiteljici na Osnovni šoli Trnovo. S svojim načinom učenja jima je uspelo doseči, da učenci niti ne vedo, da se učijo, da jim ura mine hitro in snov, za katero bi si včasih mislili, da zahteva strogo zbranost, pa usvojijo med sproščenim gibanjem.
Mojca Gorjup poučuje na razredni stopnji in se pri metodiki dela najbolj opira na učenje z gibanjem ob glasbi. Ob našem obisku je učencem predstavljala kiparjenje; otroci so se razdelili v pare, eden je bil kip, drugi kipar in ob glasbi so nastale simpatične skulpture.
Nataša Muršec je učiteljica slovenščine, pri učencih na predmetni stopnji, ko je urnik vedno bolj naporen, si je želela vzbuditi motivacijo tudi, ko je njena ura na urniku v petek popoldne. Zdaj se slovenščine učijo med igranjem med dvema ognjema, pantomime in podobnih iger, ki jih vsi poznamo.
»Staršem naročimo, da se poštevanke nikoli ne učijo doma, ampak raje na sprehodu, smučanju ali v gozdu,« pravita, ko ju vprašam, kako lahko takšne metode vpeljejo tudi starši. »Učenje s pantomimo bo zabavalo celo družino,« primer deli Nataša Muršec.
Zakaj bolje pomnimo, če nove podatke oziroma znanje pridobivamo med gibanjem?
Nataša Muršec: Na prvem mestu bi izpostavila, da učenci sploh nimajo občutka, da se učijo. Takšno delo dojamejo kot igro, se zabavajo, hkrati pa se vzbudi več senzornih področij. Na tak način tudi spoznajo, kako uporabno je znanje. Pri spraševanju snovi se spomnijo določenega trenutka v igri, ko so morali točno to znanje uporabiti in tako je res znanje trajno, ne zgolj piflarija za dve minuti.
Pri takšnih urah znanje dobi pomen, saj si z njim ''rešijo življenje", ker sem se pri izbiri iger in prilagajanju pravil zgledovala po videoigricah. Učencem pri naših igrah pravilen odgovor oziroma znanje ''vrne življenje" in jih ponovno vključi v igro. Tako se učijo in borijo hkrati, en drugemu pomagajo, kar pa je najbolj pomembno, to znanje ostane z njimi. Vsi si težko zapomnimo neke abstraktne stvari, če pa jih konkretiziramo oziroma jih spoznajo v dejanski situaciji, nam ostanejo.
Mojca Gorjup: Otroci znanje doživijo, skozi gib ga ponotranjijo in priklic tega znanja je hitrejši ter tudi dlje časa ostane z njimi. Lahko gre za zahtevne procese, recimo pri naravoslovju, a jih tudi mlajši učenci s takšnim načinom učenja, lažje ponotranjijo.
Šestošolci so z igro pantomime upodabljali umetnostna obdobja v književnosti. Foto: Črt Piksi
Nam lahko, da si bomo lažje predstavljali, kako so videti vaše učne ure, opišete kakšen primer, kakšne vaje delate?
Nataša Muršec: Sama sem do tega načina dela, torej povezovanja gibanja in učenja, prišla, ko sem videla, da so bile zadnje ure na urniku resničen izziv pri motivaciji. Takrat smo se vsi skupaj usedli in vprašala sem jih, kaj radi počnejo. In prišli smo do ideje učenja med igranjem med dvema ognjema, košarke …
