Tone Vrhovnik Straka je oče in mož, prijatelj, filozof, maratonec, triatlonec, državni uradnik na ministrstvu za šolstvo, prevajalec, usposobljeni bolničar, soustanovitelj društva Poglej, predstavnik Slovenije v Evropski zvezi uporabnikov in preživelcev psihiatrije ter aktivist za pravice ljudi z motnjami v psihičnem zdravju.
Borec za koncept Inštituta vrstniške podpore, ki ga je med drugim predstavil v lani izdani knjigi s pomenljivim naslovom Si danes vzel tablete?, kar je bilo tradicionalno vprašanje njegovega pokojnega očeta, vsakič, ko je imel moj sogovornik o čem drugačno mnenje od njega.
V knjigi, v kateri poleg empiričnih razlag literarno izpiše še trinajst zgodb sotrpinov, poudari, da je duševno zdravje državni in socialni problem, delo pa človekov – takoj za samoohranitvenim – osnovni nagon in temeljno poslanstvo.
Utemeljuje tudi svojo hipotezo, da je »blodnja« v določenih okoliščinah »dosegljiva« za vsakogar, ljudje pa potrebujemo sočutje in razumevanje, in ne barbarskih posegov, kar se še vedno dogaja v psihiatričnih bolnišnicah in zavodih po vsej Sloveniji. Je neutrudni borec za jasnejši uvid v čustveni krogotok življenja in prijaznejše zdravljenje.
Vaša zgodovina psihiatričnih izkušenj je dolga. Poznate prisilno hospitalizacijo, zamreženo posteljo, znane so vam najtemačnejše misli na eni in občutki širne vznesenosti na drugi strani. O svojih dognanjih pripravljate doktorat.
Že nekaj let sem doktorski študent na mariborski filozofiji: v neki točki sem se počutil frustriranega, saj se o psihiatričnih temah z mano nihče ni želel pogovarjati, ker sem pač imel sam tovrstne izkušnje. Frustracija je bila zares globoka.
Quod licet Iovi, non licet bovi. Ali: »Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu.«
Da. Pomislil sem, da me bodo nemara začeli jemati resno, če bom mahal z doktoratom. In ravno v tistem obdobju sem odkril čudovit bioetični simpozij v Zagrebu in občutljivo skrb za ljudi v težavah. Skratka, dokaj po naključju sem odkril, da je o temah duševnega zdravja mogoče razmišljati tudi povsem filozofsko, etično, in vpisal doktorat na mariborski filozofiji.
Moja zamrežena postelja in par klofut, ki sem jih v osemdesetih dobil od paznika v Polju, so kamilice v primerjavi z brezčutnim mučenjem, o katerem poslušamo danes, in to v imenu nekakšnega famoznega »duševnega zdravja«, ki si ga niti zamisliti ne znajo. Po britanskih raziskavah okrog 40 odstotkov vseh samomorov naredijo ljudje v prvem letu po odpustu s psihiatrije. Razumete, kaj govorim?!
Od vojaščine naprej ste na lastni koži občutili, da z našo psihiatrijo oz. njenim načinom zdravljenja ni vse prav.
Moja osnovna teza je, da četudi bi bila moja hipoteza o duševnih tegobah čisto napačna – torej ta, da »nori« ljudje samo drugače povezujemo povsem vsakdanje misli in občutke –, so njene implikacije v čisto vseh oblikah manj škodljive od tega, kar ljudem z motnjami lahko povzroči uradna medicina, torej psihiatrija.
Bom ponazoril s primerom: če bi, denimo ...
