V hladu Soče, ki se kot na kakšni slalomski tekmi živahno prebija med količki, so se solkanski kajakaši odpravljali na prvi trening.
»Anouk sem oddala v šoli, vremena pa mi ni uspelo popraviti,« je Tina z nasmehom prekinila tišino in v hipu ustvarila sproščeno vzdušje v čolnarni, kjer sva to jutro, ne da bi naju preganjal čas, umirjeno spili kavo.
Tina Maze, dobitnica 26 zlatih medalj na svetovnih prvenstvih in dvakratna zlata olimpijka, se me je dotaknila s svojo odprtostjo in mi že na začetku pogovora povedala, da prepovedanih tem ni.
Spregovorili sva o novem poglavju, ki ga odpira s svojo smučarsko akademijo za otroke, o odnosu z Andreo Massijem, težkih časih in vsem lepem, kar je v njeno življenje prinesla hčerka Anouk.
Pred skoraj desetimi leti ste končali kariero profesionalne smučarke. Kako gledate danes na svojo preteklost?
Vsako obdobje ima svoje prioritete. Takrat sem želela izkoristiti svoj potencial, ki sem ga kazala od otroških let. Šport te zaznamuje in zaznamoval je tudi mene. Res pa je, da zdaj ne potrebujem več teh trenutkov ekstremne moči, ekstremne hitrosti, natančnosti, ki so zahtevni za telo in glavo.
Pa se vam zdi, da ste si odpočili?
Takoj po karieri mi je vse padlo dol. Spala sem do 13. ure. V svojem bistvu sem namreč zelo počasen tip in mi ni težko delati nič. Samo uživati. Zato je bilo prvo leto zame zahtevno. A ko se je rodila Anouk, sem se hitro znašla v življenjskem stilu, ki je v resnici še zahtevnejši kot smučanje. Ko si tekmovalka, imaš počitek. Imaš dobro programiran čas zase. Ko si mama, tega ni.
Pravzaprav me je materinstvo vrglo v še bolj ekstremne okoliščine – tudi kar se tiče spanja, saj zelo rada spim. A ko se oziram nazaj, sem res hvaležna, saj sem z materinstvom zapolnila praznino, ki mi jo je šport oziroma kariera smučarke v svetovnem pokalu pustila.
Materinstvo ti da to, česar ti šport ne da. Nežnost, toplino, toliko občutkov, ki v športu ne obstajajo, saj je ta svet zelo krut. In ta toplina je meni manjkala zadnja leta. (Joče.) Materinstvo pa mi je dalo pravo ljubezen. Dovolj je že to, da si. Nič drugega. Otrok potrebuje samo to, da se stisne k tebi. In to je dovolj. To je zame najlepši občutek na svetu.
Brez dokazovanja.
Ja, samo si. To sem v športu pogrešala. Nežnost. Tudi zato, ker je bil odnos med mano in Andreo ves čas trd. Zame je bil to en odnos, on pa je ločeval ...
