Govorili sva o tem, kaj trenutno počne, kaj raziskuje in s čim se najbolj intenzivno ukvarja. Njeno delovanje je zasnovano široko, a vedno znova se vrača k svoji mami.
»Včasih si želim, da bi se z znanjem, ki ga imam zdaj, lahko vrnila v otroštvo in pomagala mamici. Morda bi jo lahko rešila,« pojasnjuje. Morda?! Mar res vse življenje iščemo mamo? Da, bi odgovorili strokovnjaki. Iščemo jo. Kar pa je, kljub vsemu, docela neverjetno. Rahlo tudi zastrašujoče.
Tri leta že živite na Visu, zdi se, da ste se malo odmaknili od Slovenije. Morda načrtno ali pač ne?
Decembra je bilo tri leta, odkar sva zapustila Novo Zelandijo. Februarja 2022 sva prišla v Ljubljano, pet mesecev kasneje sva se preselila na Vis. Sicer pa že 12 let ne živim stalno v Sloveniji. Redno prihajam. Slovenija je moje srce in vedno bo. A najbrž ni naključje, da sem vsa ta leta živela na otokih. Na Kreti. Novi Zelandiji. Zdaj na Visu. Najbrž tudi zaradi podzavestnega občutka varnosti in nujnega odmika pred travmatičnimi spomini.
Tudi zdaj me mama še vedno zasleduje, kadar pridem v Ljubljano, včasih ure in ure sedi pod mojim oknom, zvoni in buta po vratih, pušča stvari pred njimi, me nadleguje … Odkar obstajajo telefoni s kamerami, je veliko lažje vse to uradno dokumentirati in urediti vsaj delno zaščito. Je pa tako naporno.
Za naju z Garrettom je bila selitev na Vis druga najboljša odločitev v najinem življenju. Enako hitra kot prva najina najboljša – poroka. Prvič se počutim res doma, na vseh področjih. Pravkar sva praznovala peto obletnico poroke. V tem času je bilo ogromno sončnih dni in hudih neviht, ki jih prinese življenje. Vse sva preživela skupaj, samo še bolj povezana.
O katerih nevihtah govorite, kaj se vam je dogajalo?
Najgloblje me je pretresla ...
