Tina Antončič, urednica na RTV SLO: To zna biti slabo za naš javni servis
Vojna v Ukrajini, pretirano razgaljeno občalenje mladih, spolnost in mnoge druge tematike, ki naj ne bi bile namenjene otrokom, odpirajo vprašanja, na katere odgovarja Infodrom. Edina informativna oddaja za otroke v Sloveniji, ki letos praznuje 10. obletnico. Katere teme so največkrat klikane, zakaj se o njih pogovarjati in kako pritiski politike vplivajo na zaposlene na RTV Slovenija, smo se pogovarjali z urednico Tino Antončič.
Tina, kakšno je stanje na Kolodvorski?
Moram priznati, da se imamo v našem uredništvu dobro, saj pripravljamo nove oddaje, nove vsebine. Sama se trenutno ukvarjam s serijo novih dokumentarnih oddaj, ki jo pripravljamo v okviru EBU-ja (Evropske radiodifuzne zveze, op. p.) in jih bodo naši gledalci lahko videli med jesenskimi in novoletnimi počitnicami na temo izzivalcev, začeli smo tudi že z novo sezono oddaje Infodrom. No, pa tudi sicer smo v našem uredništvu zelo delavni. Dejstvo je, da si vsi želimo delati, in to delati dobro. Dogajanje na Otroški in mladinski program trenutno ne vpliva, debate o uravnoteženosti pa se mi zdijo smešne, ker mislim, da bi morali govoriti o kakovosti, ne pa uravnoteženosti. Kakovost zajame veliko širši spekter, tistega, kar moramo nuditi svojim gledalcem.
Dejstvo je, da se ne moremo več pogovarjati, da otroci nazornih posnetkov vojne v Ukrajini ne vidijo. Ne v času družbenih medijev. Vemo, da otroci v vsakem primeru vidijo in izvedo marsikaj, kar po našem mnenju ne bi bilo prav. Nam pa se zdi prav, da vse, kar vidijo, in zaradi česar se lahko prestrašijo, izvedo na njim primeren način.
Kakovost je v vašem primeru zelo odvisna od pravilnega pristopa?
Naša ciljna publika je stara med 9 in 14 let. Glavno je, da naši gledalci vse, kar se dogaja doma in po svetu, razumejo. Zato vedno razlagamo osnovo problema. Zelo veliko si pomagamo z grafikami, zato nas pogosto spremljajo tudi starejši, saj tudi odrasli včasih nimamo širšega znanja o tematiki. Prav zato je pomembno, da gremo tri korake nazaj in pogledamo, kaj je v ozadju vsega, kar se dogaja.
Novinarska etika in pravo na FDV-ju sta nas učila, kaj sodi na TV in kaj ne. No, po 15 letih so posnetki vojne v Ukrajini precej nazorni. Daleč od tistega, kaj naj bi otroci lahko videli … Kje je ta meja?
Dejstvo je, da se ne moremo več pogovarjati, da otroci tega ne vidijo. Ne v času družbenih medijev. Vemo, da otroci v vsakem primeru vidijo in izvedo marsikaj, kar po našem mnenju ne bi bilo prav. Nam pa se zdi prav, da vse, kar vidijo, in zaradi česar se lahko prestrašijo, izvedo na njim primeren način. Konkretno: o Ukrajini smo delali razširjeno oddajo in to je – po tisti o koroni – še ena od oddaj, ki je doživela neverjeten odziv. Ker jih je tema zanimala, ker so imeli mnogo vprašanj. Zanimalo jih je, kako se z njimi soočajo tudi njihovi vrstniki, ki so prav tako bili in so še žrtev vojne. Če otokom razložiš in so zaradi tega opolnomočeni s tem znanjem, jih potem ni več strah. Zato je razlaga »na njim primeren način« pomembna. Tudi starše otroci večkrat postavijo v nelagoden položaj z vprašanji, na katere nimajo odgovora. Tudi s vprašanji o spolnosti. In če jim s tem vsaj malo pomagamo pri debati, potem smo dosegli svoje.
Koliko so lahko otroci na socialnih omrežjih? To je vprašanje, ki si ga morajo zastaviti starši, naša odgovornost pa je, da jim dajemo kakovostne vsebine. Ker vemo, da so tam in da potrebujejo kakovost.
Ste rešitev za starše, vaše oddaje pa učni pripomoček za učitelje.
Ja, tega smo zelo veseli. Včasih nam celo namignejo, kaj bi si v naši oddaji še želeli videti, predlagajo, kaj še lahko razložimo. Mi ne delamo oddaje za otroke, temveč z njimi. Vedno so v ospredju njihova mnenja, njihova razmišljanja. Oni so glavni pred kamero. Seveda morajo tudi odrasli podati dejstva, svoja razmišljanja, razložiti, a glavna stvar, ko se lotimo neke teme, je pot otrok, njihovo mnenje.
In kaj jih zanima?
Vedno jih zanimajo aktualne teme, pa ljubezenske stvari; zakaj se zaljubljamo, kako pristopati k simpatiji, vse tisto, kar je mogoče malo skrivnostno. Zanima jih tudi svet slavnih in šport, veliko pa jih zanimajo tudi šolske teme: kako se učiti, kako se motivirati, vse kar je povezano s šolskim procesom. Ločitev je tudi neka tema, ki je vseskozi zelo klikana – tudi v arhivu.
Prav zaradi »težkih« tem, pa je pomemben tudi način gledanja …
Sploh, ko gre za težje politične ali gospodarske teme, se mi zdi zelo pomembno, da otroci to gledajo skupaj s svojimi starši, saj imajo pogosto podvprašanja. In fino se mi zdi, da naša oddaja izzove pogovor s starši. In da nam tudi, če skupaj ne najdejo odgovora, pošljejo vprašanje in odgovor potem poiščemo mi. Sicer pa se tudi prek družbenih omrežij trudimo odpirati vsebine, včasih povsem ločeno od naše oddaje. Ker ja – koliko so lahko otroci na socialnih omrežjih? To je vprašanje, ki si ga morajo zastaviti starši, naša odgovornost pa je, da jim dajemo kakovostne vsebine. Ker vemo, da so tam in da potrebujejo kakovost. Zdaj smo začeli s »Tiktok LIVE« in smo dobili kup vprašanj na različne teme. Recimo o požaru na Krasu. Odziv je bil zelo dober in mislim, da bomo še naprej gojili to, saj nam omogoča neposreden stik z mladimi. Pomembna je interakcija, engagement (op. p. udejstvovanje).
Če delaš za otroke in ne razmišljaš o tem, kako te bodo otroci gledali čez pet let, potem si že zamudil vlak! Ne danes, že včeraj! Če si entuziast in razmišljaš na ta način, verjamem, da lahko okužiš ljudi, ki delajo s tabo. Prepričana sem, da so ljudje v osnovi odprti do novitet, samo neke iskrice jim moraš ponuditi, pa bo zagorelo!
Aleksander Čeferin, predsednik UEFE, je v enem od intervjujev dejal, da se trenutno ukvarjajo z vprašanjem, kako zadržati mlade gledalce, da bi si tekmo ogledali od začetka do konca. Osebno – se mi sliši strašljivo. Kako pa vi sledite Tiktok generaciji?
To je širša debata – znotraj celotnega RTV-ja: kako bomo privabili širšo publiko. Imam srečo, da se enkrat letno srečujem z uredniki otroških in mladinskih oddaj iz vse Evrope, in to je vedno naša glavna tema. In zadnja leta opažamo ta premik v načinu montaže, kompozicije … Trenutno smo v prenovi scene Infodroma, in zdaj ni več vprašanje samo, kakšne bodo barve, kakšni bodo elementi, pač pa sama postavitev kadra. Kje nas bodo otroci gledali, ali bodo to pametne naprave? Kar pa seveda spremeni naš način produkcije v celoti. In zato so potrebni veliki premisleki, natančni koraki in bit moramo vsaj tri korake naprej. Vedno moramo razmišljati, kako nas bodo otroci gledali čez pet let.
Pa imate kader, ki je sposoben narediti sceno, ki bo aktualna čez pet let?
V našem uredništvu definitivno. Verjetno je to težko razumljivo, ker smo zelo majhna ekipa, a če delaš za otroke in ne razmišljaš o tem, potem si že zamudil vlak! Ne danes, že včeraj! Če si entuziast in razmišljaš na ta način, verjamem, da lahko okužiš ljudi, ki delajo s tabo. Prepričana sem, da so ljudje v osnovi odprti do novitet, samo neke iskrice jim moraš ponuditi, pa bo zagorelo!
Če pomislim, kje sem jaz začela – v informativnem programu kot mlajša dežurna, kot novinar začetnik … Če samo razmislim o vseh mojih takratnih sodelavcih; vsi so danes na nekih super položajih, odlični novinarji, pr-ovci, večina jih ima zelo dobre kariere. Ker smo se tam učili osnov. Vse, s čimer si zgradiš dobre temelje. In če imaš dobre temelje, se znaš obrniti kjer koli v življenju.
In kar nekaj iskric je zatlelo. Lahko bi rekli, da je Infodrom leglo bodočih zvezd: od režiserja Nejca Levstika, do novinarja in voditelja Nejca Krevsa, pa Neža Prah Seničar, Lea Vornšek.
15. oktobra bo točno deset let od prvega Infodroma. Skoraj vsak dan tečem in nedolgo tega sem razmišljala, koliko kakovostnega kadra je šlo skozi naše oddaje! Res sem ponosna na to in si želim, da bi tudi v prihodnje ostali valilnica. Mislim, da mladi ustvarjalci radi prihajajo k nam, ker verjamejo v projekt in jim je všeč, kako se lotevamo tematik.
Kljub vsemu dogajanju na RTV-ju?
Uredništvo otroških in mladinskih oddaj (OMO), ker smo pravzaprav edini, ki to delamo v Sloveniji, dela s polno paro! In mislim, da bi RTV tak moral tudi ostati. Če pomislim, kje sem jaz začela – v informativnem programu kot mlajša dežurna, kot novinar začetnik … Če samo razmislim o vseh mojih takratnih sodelavcih; vsi so danes na nekih super položajih, odlični novinarji, pr-ovci, večina jih ima zelo dobre kariere. Ker smo se tam učili osnov. Vse, s čimer si zgradiš dobre temelje. In če imaš dobre temelje, se znaš obrniti kjer koli v življenju. In zdi se mi, da če takoj na začetku kariere začneš z nečim velikim, pri tem pa preskočiš nekaj osnovnih korakov, bo kratkoročno sicer šlo, a če pogledamo širše, bo generalno gledano v karieri težje.
Kaj je po vašem mnenju za javno televizijo rešitev iz trenutne situacije?
Rešitev je, da se nehamo pogovarjati o stvareh, o katerih se zdaj v javni razpravi, in da se začnemo pogovarjati o tem, kje vidimo našo TV jutri in kje čez deset let. Ne bi si želela zamuditi tega ključnega momenta, ko bomo morali odgovoriti, kaj se dogaja v tej medijski krajini. Če bomo zamudili vse, kar bi morali trenutno početi in strateško načrtovati, zna biti to zelo slabo za naš javni servis. Torej, debate bi morali preusmeriti v to, kako bomo v koraku s časom. Da bodo gledalci ostali z nami, da si bodo želeli naših vsebin. Ne smemo spati na lovorikah ljudi, ki so TV delali pred nami, temveč moramo televizijo delati primerno 21. stoletju. Sodobno.
Pa se vam zdi sploh mogoče misliti na jutri?
Trenutno se mi zdi ta debata v informativnem programu pretežka in nemogoča.
