A nadobudni športnik diagnoze ni sprejel, odločil se je, da bo spet hodil, še več, tekel. Uspelo mu je, zdaj teče celo maratone. S Timom Marovtom smo se pogovarjali o njegovi navdihujoči poti. »Tistega dne je na plaži Waikiki deskalo na tisoče športnikov, a to se je zgodilo le meni. Moj primer je dvajseti v zadnjih petnajstih letih na svetu. Bolj verjetno bi bilo, da bi zadel na loteriji ali da bi me ugriznil morski pes. Sem edini Evropejec s to poškodbo, najmlajši človek, ki ga je to doletelo. A nikoli se nisem spraševal, zakaj prav jaz,« pravi.
Pri dvanajstih letih sem moral čez noč odrasti, takrat sem tudi ugotovil, kaj je v življenju res pomembno. Ne to, kakšen avto voziš in druge materialne dobrine, temveč zdravje. Nisem jezen, da me je doletela ta poškodba, zaradi tega sem danes človek, kakršen sem.
Vaša fotografija, ko prečkate cilj lanskega ljubljanskega maratona, je podoba, ki ostane v spominu. Kako se spominjate teh trenutkov?
V zadnjem letu je bilo več takšnih trenutkov, saj sem se udeležil več maratonov. Gotovo pa je bilo v Ljubljani najbolj posebno, saj je bilo tam največ ljudi, ki me poznajo. Ko pogledam to fotografijo, se spomnim teh lepih trenutkov. Komaj čakam, da se začne poletje in da se spet udeležim kakšnega maratona ...