Tamara Zemlič Radović o žalovanju: Današnja družba beži pred težkimi občutki
Smrt ljubljene osebe je ena najtežjih življenjskih preizkušenj. Bližje kot nam je bila neka oseba in bolj kot je bila njena smrt nepričakovana, več časa lahko traja, da predelamo težka čustva, vsaj do določene mere zacelimo rane in sprejmemo, kar se je zgodilo. Žalovanje je proces, ki nam to omogoča. Glede na to, da je smrt tesno vpeta v naša življenja in da se vsak od nas na neki točki sreča s tako in drugačno izgubo, bi morali tej temi vsekakor nameniti več pozornosti. Tako bomo znali v takšni situaciji v največji meri podpreti sebe in druge.
Tamara Zemlič Radović, vodja programa Žalovanje odraslih, otrok in mladostnikov pri Slovenskem društvu Hospic, je oseba, ki se dnevno srečuje z žalovanjem in žalujočimi, ki jim skupaj s sodelavci in prostovoljci nudi podporo, ki jo takrat najbolj potrebujejo.
V pogovoru nam je zaupala, kako običajno poteka proces žalovanja, kako lahko žalujoči predela izgubo, kako mu je ob tem lahko v največjo podporo okolica in kakšne so specifike žalovanja po samomoru. Navedla je tudi nekaj stavkov, ki jih žalujočemu nikakor ne smemo izreči, razložila, kako običajno žalujejo moški in kako ženske, ter povedala, kako novico o smrti sporočiti otroku glede na njegovo starostno skupino in mu stati ob strani ob izgubi ljubljene osebe.
Današnja družba se vse bolj odmika od težkih občutkov, ki jih s sabo prinaša žalovanje. Naravnani smo, da bi moralo biti vse dobro in lepo, vendar žal ni tako. Tako kot rojstvo je tudi smrt naraven pojav, s katerim se dnevno srečujemo.
Z izgubo bližnjega se vsak od nas spoprijema nekoliko drugače, vseeno pa obstaja nek povprečen vzorec poteka žalovanja. Koliko časa običajno traja žalovanje, na katere faze ga delimo in kaj je značilno za vsako od njih?
Proces žalovanja je popolnoma individualen proces, ki je običajno najbolj akuten v prvih šestih do osmih tednih od izgube bližnje osebe, traja pa približno pol leta. Vsaka izguba, ki jo doživimo v življenju, v nas prebudi žalost. Faze žalovanja, o katerih pišejo različni avtorji, bi morale biti zgolj nek okvir za delo z žalujočimi, ne pa nekaj, česar naj bi se strogo držali.
Proces žalovanja je odvisen tudi od vzorcev, običajev, navad in odnosa do čustev, ki jih prinašamo iz primarne družine. V številnih družinah je žalost sinonim za nemoč, jokanje pa je prepovedano. Vse to lahko vpliva na posameznika, ki se sooči z izgubo. Proces žalovanja lahko zapletejo, upočasnijo ali celo ustavijo tudi pretekle nepredelane travme. Ob izgubi bližnje osebe se vse te vsebine pogosto odprejo in pridejo na plano z namenom, da bi jih predelali.
Ameriška pisateljica in psihiatrinja Elizabeth Kubler-Ross je na podlagi preučevanja žalujočih in njihovih občutkov opredelila pet faz žalovanja, pri tem pa je tudi sama poudarila, da je to samo okvir in da je treba upoštevati individualnost vsakega posameznika. Te faze so zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje.
Zanikanje je faza, ko smo otopeli, v šoku in sploh še ne dojemamo, kaj se je zgodilo. Od trenutka, ko nam je bila sporočena novica o smrti bližnjega, se na nek način izklopimo, ničesar več ne slišimo in pojavi se blokada. Zanikanje se pojavi kot obrambni mehanizem in nam omogoča, da sploh zdržimo v dani situaciji. V tej fazi si prigovarjamo, da to ne more biti res, da gre za pomoto, da se bomo zjutraj zbudili in bo ta oseba spet tukaj. Dolžina te faze se razlikuje in je odvisna od tega, koga smo izgubili in na kakšen način. Če je šlo za nenadno in nepričakovano smrt, je faza zanikanja običajno daljša. V tem obdobju je pomembno, da ima človek ob sebi nekoga, ki ga samo posluša, brez da bi ga prigovarjal k realizaciji situacije.
Po fazi zanikanja običajno nastopi faza jeze. Postanemo jezni na to, kar se je zgodilo, na človeka, ki nam je sporočil novico, ali celo na osebo, ki smo jo izgubili. Sledi faza pogajanja. Takrat se skušamo nekako pogoditi sami s sabo in z drugimi. Sebe in druge prepričujemo, da bi se lahko stvari drugače odvile, če bi nekaj naredili ali če nečesa ne bi počeli. Ko posameznik na primer dobi diagnozo raka na pljučih, si lahko reče, da se to ne bi zgodilo, če bi pravočasno prenehal kaditi.
Nato pride faza depresije, ki ljudi običajno zelo pretrese. Sama pravim, da gre za nekakšno zmedo čustev. To je obdobje, ko lahko tekom dneva razpoloženje zelo niha, zato takrat pogosto ne razumemo niti sami sebe in tega, kar se nam dogaja. Lahko smo nekaj ur zelo odklonilni in se zapiramo pred drugimi ljudmi, nato občutimo zapuščenost, zato ponovno iščemo možnost kontakta. Lahko se počutimo žalostne, jezne, krive, ta čustva pa se lahko ves čas izmenjujejo. Ta faza lahko glede na moje izkušnje pri delu z žalujočimi traja kar nekaj časa.
Žalovanje je proces, ki potrebuje svoj čas in prostor; je kot morje. Kadar je hudo, se pojavijo burja in valovi, potem pa pride vmes do nekakšnega zatišja oz. umiritve situacije. Nato spet lahko zapiha piš in razburka morje. Številne situacije, ki ga spomnijo na umrlo osebo, lahko v žalujočem prebudijo bolj ali manj intenzivne občutke.
Sledi faza sprejetja, ko se žalujoči počasi in v svojem tempu vključuje nazaj v vsakodnevno življenje in se integrira nazaj v socialno okolje. Pri tem je pomembno, da v življenju po izgubi ljubljene osebe najde smisel in začuti, da je pomembno, da živi naprej. To fazo običajno spremlja tudi hvaležnost za vse, kar je lepega doživel z osebo, ki jo je izgubil. Treba pa se je zavedati, da nas vsaka izguba spremeni, saj nas sooči tudi z lastno minljivostjo. To spoznanje v nas vzbuja strahove, saj se vsi bojimo tistega, česar ne poznamo.
Kako naj se človek, ki je doživel smrt ljubljene osebe, spopade s težkimi občutki, ki se ob tem pojavijo? Obstajajo kakšne metode, da na zdrav način predela izgubo in si olajša žalovanje?
Kmalu po izgubi doživimo boleča in nasprotujoča si čustva in občutke, na katere nismo pripravljeni. Največkrat težko izrazimo, kaj točno takrat občutimo. Žalujoči na vprašanja 'kako ti gre?' oz. 'kaj občutiš?' zaradi zmede čustev pogosto ne morejo podati enoznačnega odgovora. Pri tem se ves čas vklaplja tudi razum, ki želi čustva spraviti v red. Ta mehanizem nam je sicer lahko v pomoč, da se, kljub temu da žalujemo, vključujemo v službo, domača opravila in skrb za otroke, lahko pa deluje tudi zaviralno, če blokira pot, ki jo žalovanje išče, da bi izživelo nakopičena čustva.
Zmešnjava čustev žalujočega obremenjuje, ga utruja in mu jemlje moč. Najbolj intenzivna čustva običajno kar naenkrat privrejo na plano, nato pa, tako kot so se pojavila, tudi izginejo. Ob tem se pri žalujočem lahko pojavita negotovost in strah pred novim napadom čustev, kot so občutki krivde in nemoči, idealiziranje, v določenih primerih tudi sram. Pomembno je, da se žalujoči nauči prepoznavati svoja čustva, si jih dovoli začutiti in je v stiku z njimi.
Moramo se zavedati, da nas vsaka izguba nekoliko spremeni in nam da drugačen pogled na življenje. Pri tem se lahko do določene mere spremenijo naše vrednote, odnos do življenja, odnos do nas samih, družine in okolice. Skozi proces žalovanja lahko določene osebe odidejo iz našega življenja in vanj pridejo nove. Spoznamo, koliko je tistih ljudi, na katere se lahko resnično naslonimo, koliko je pravih prijateljev. Pride lahko tudi do spoznanja, kako pomembno je, da današnji dan preživimo v polnosti.
Ko izgubimo bližnjo osebo, smo se primorani soočiti z neprijetnimi občutki, ki jih največkrat racionaliziramo in potiskamo na stran. Dobro je, da se zavedamo, da izražanje čustev ni izraz nemoči, temveč je v tem dejansko velika moč. Ljudem, ki žalujejo, bi sporočila: Dovolite si spoznati in začutiti svoja čustva, čeprav so boleča in globoka. Le na tak način lahko predelamo izgubo, čeprav bomo tudi po koncu žalovanja še vedno pogrešali osebo, ki smo jo imeli radi. Ta rana za vedno ostane v srcu. Obudijo jo lahko različni dogodki, kot so obletnice, rojstni dnevi, obisk kraja, kjer smo bili s to osebo. Takrat zaboli. In ta bolečina lahko ostane za celo življenje.
PREBERITE ŠE -> Kako poskrbeti zase, ko žalujete
Na kakšne načine lahko žalujočemu pomagajo njegovi bližnji? Kako ga lahko v največji meri podprejo na začetku žalovanja in kako kasneje v tem procesu?
Žalujoči ob sebi potrebujejo predvsem sočutne spremljevalce in poslušalce, ob katerih imajo občutek, da so slišani in sprejeti ter dobijo potrditev, da jim verjamejo, kako težko jim je. Zelo pomembno je, da žalujočemu ne rečemo, da ga razumemo, če se sami še nikoli nismo znašli v enaki življenjski situaciji. V tem primeru lahko namreč zgolj verjamemo, da mu je težko.
V naši družbi pogosto uporabljamo določene fraze in stavke, ki jih sicer izrečemo z dobrim namenom, vendar lahko z njimi v takšni situaciji naredimo več škode kot koristi. Po mojih izkušnjah je eno od vprašanj, ki v žalujočem sproži veliko jeze, 'kako si?'. Veliko bolje je, če žalujočega vprašamo 'kako ti gre?'. Kljub navidezni podobnosti ta dva stavka povsem drugače zvenita.
V preteklosti so v težkih situacijah, kot sta bolezen in smrt družinskega člana, obstajali določeni obredi, navade in običaji, v katere so se vključevali tako svojci kot sosedje. Eden od njih je bedenje ob umrlem, s čimer so svojci dobili priložnost, da se poslovijo od njega. Takšni obredi so pomenili tudi nekakšno razbremenitev nadaljnjega procesa žalovanja. Današnja družba pa se vse bolj odmika od težkih občutkov, ki jih s sabo prinaša žalovanje. Naravnani smo, da bi moralo biti vse dobro in lepo, vendar žal ni tako. Tako kot rojstvo je tudi smrt naraven pojav, s katerim se dnevno srečujemo.
Sicer pa je v procesu žalovanja dovolj, če žalujočemu ponudimo roko. To, kako bomo pristopili, je odvisno tudi od tega, v kakšni čustveni navezi smo z njim. V tesnejših odnosih najde svoje mesto tudi objem. Včasih lahko največ naredimo, če z žalujočim sedimo v tišini, ga držimo za roko in pustimo, da joka, če tako čuti. Žalujočemu to pomeni več kot tisoč besed. V procesu žalovanja lahko z nasveti naredimo več škode kot koristi.
So še kakšni stavki, ki jih ni primerno izreči žalujočemu?
Eden takih je 'zdaj moraš biti močen (za otroke/starše)'. Ali pa fraza 'saj bo'. Stavek, ki zelo bremeni starše, ki so izgubili otroka v nosečnosti ali kmalu po rojstvu, je 'saj sta še mlada, lahko bosta imela drugega otroka'. Ti stavki lahko v žalujočem sprožijo jezo, občutek prezrtosti in druge težke občutke, ki ga odvrnejo od tega, da bi se z nami še naprej pogovarjal o tem, ljudje pa jih največkrat izrečemo zaradi lastne stiske. Zelo previdni moramo biti pri tem, kako ogovorimo žalujočega. Če se znajdemo v taki situaciji in ne vemo, kaj bi rekli, je bolje, da smo tiho.
Zelo boleči so tudi stavki: 'zdaj je že tri mesece od tega, moraš iti naprej, življenje teče dalje' ali pa 'našla si boš drugega, saj si še mlada in si lahko ustvariš novo življenje'. Sicer pa sem na podlagi lastne raziskave dokazala, da prigovarjanje okolice k čim prejšnji integraciji v vsakdanje življenje pri žalujočem zbuja oz. poveča občutke tesnobe, depresije ter ga omejuje pri izražanju njegovih čustev in občutij. Posledično se lahko začne žalujoči umikati iz socialnega okolja in se zapira vase. Do umika pride zato, ker se čuti nesprejetega, neslišanega, nerazumljenega in odvečnega.
Katere besede pa je v taki situaciji priporočljivo izreči?
Vsakomur, ki me vpraša, kaj naj reče v taki situaciji, odgovorim, da naj predvsem skuša žalujočega spodbuditi k temu, da govori o svojih težkih občutkih. To lahko naredimo z vprašanji, kot sta 'kako ti/vam gre?' in 'je težko, kajne?'. To zadošča, da žalujočemu ponudimo prostor, ki ga potrebuje. Žalujoči dobi ob takšnih spodbudnih besedah občutek slišanosti in sprejetosti v smislu: 'o, ta oseba pa sprejema moja težka občutja', 'tej osebi je jasno, da mi ni lahko' ali 'čutim se sprejetega in slišanega'.
To je nekaj, kar žalujoči najbolj potrebuje. Moramo pa se zavedati, da ko to enkrat izrečemo, ni več poti nazaj, tudi če nam naenkrat ni več do tega, da bi prisluhnili žalujočemu. Sicer pa je to, kaj naj rečemo osebi, ki žaluje, zelo odvisno od njene starosti, od tega, koga je izgubila in na kakšen način.
Patriarhalni sistem, katerega vplivi se kažejo še danes, moškim zapoveduje, da ne smejo jokati, ampak morajo ostati močni, ženskam pa je jokanje dovoljeno. To se odraža tudi v procesu žalovanja.
Ko nekdo izgubi svojega bližnjega zaradi samomora, je to lahko še toliko težje sprejeti, saj je šlo za zavestno odločitev posameznika, da zaključi svoje življenje. Pri žalujočem se tako poleg drugih običajnih čustev ob izgubi ljubljene osebe lahko pojavijo še občutki krivde, da ni opazil njene stiske oz. ji ni uspel pomagali iz težke situacije. Kako prebroditi takšen dogodek?
V primeru samomora je proces žalovanja običajno intenzivnejši. Čustva, kot so jeza in občutki krivde, so lahko še močnejša, kot bi bila sicer. Po takem dejanju običajno ostaja teža odprtih vprašanj, na katera ne dobimo odgovorov. Razen če je bilo napisano poslovilno pismo – v tem primeru je situacija nekoliko drugačna.
Samomor je v naši družbi še vedno precej stigmatiziran, zato v družini samomorilca poleg krivde pušča tudi občutke sramu. V taki situaciji je treba o čustvih čim več govoriti in se zavedati, da ni v tako težkih življenjskih situacijah nič, kar občutimo, narobe. Čustva lahko nihajo od tega, da smo jezni na umrlega, do tega, da lahko v določenih situacijah čutimo olajšanje. Prav je, da o vsem tem govorimo, ne pa da se sramujemo, sicer si samo še dodatno otežimo proces žalovanja.
Če ugotovimo, da se sami ne znajdemo v procesu žalovanja, pa naj gre za samomor ali za kakšno drugo obliko smrti, je prav, da si poiščemo strokovno pomoč. Strokovna pomoč je v naši družbi velikokrat še vedno tabu, saj se na to marsikdo odzove na način: »On pa ni zmožen iti sam skozi to, zagotovo je z njim nekaj narobe.« Zelo pomembno je, da se zavedamo, da se tega, da si poiščemo pomoč, ni treba sramovati. To namreč nakazuje na to, da želimo pri sebi nekaj 'urediti', sprejeti in predelati.
Že prej sva govorili o tem, kako pomembno je, da ima žalujoči ob sebi nekoga, s katerim se lahko pogovori in predela svoje občutke. Nekateri posamezniki pa niso vajeni govoriti o svojih čustvih, mogoče tudi zaradi vzgoje, ki so je bili deležni v otroštvu, in se v taki situaciji lahko še bolj zaprejo vase. Kako pristopiti do take osebe? Jo je smiselno kljub temu spodbuditi k pogovoru?
Predvsem je pomembno, da spoštujemo posameznika in njegov način žalovanja. Nekdo se lahko v procesu žalovanja tudi zapre vase. Predvsem mladostniki so naravnani k temu, da bežijo pred takimi situacijami. V procesu žalovanja vsak potrebuje varen prostor; tako tisti, ki so o izgubi pripravljeni govoriti, kot tisti, ki niso. Varen prostor, občutek sprejetosti in slišanosti, stisk, objem. Dovoliti mu je treba, da človek sam začuti, kdaj nastopi trenutek, ko želi o tem govoriti in se izjokati.
Ali se, če vzamemo neka povprečja, razlikuje način žalovanja pri moških in pri ženskah?
Ja, moški žalujejo drugače kot ženske. Ženske smo bolj nagnjene k temu, da govorimo o svojih čustvih in občutjih, o stvareh pa pripovedujemo bolj slikovito. Patriarhalni sistem, katerega vplivi se kažejo še danes, moškim zapoveduje, da ne smejo jokati, ampak morajo ostati močni, ženskam pa je jokanje dovoljeno. To se odraža tudi v procesu žalovanja.
Moški se bolj odzivajo na zunanje dražljaje. Zanje je značilno tudi to, da nekoliko bolj racionalizirajo stvari. Razmišljajo bolj v smislu: Kar se je zgodilo, se je zgodilo, zdaj moram pa naprej. Ženske po drugi strani v večji meri iščejo možnosti za povezovanje in razmišljajo, kaj bi bilo, če bi bilo. Čeprav moški na izgube reagirajo bolj razumsko, jih ravno tako boli. Ravno tako žalujejo, za kar potrebujejo čas in prostor.
PREBERITE ŠE -> Dr. Andrej Gadžijev: Oče je umrl na mojih rokah in rokah mojega brata
Kako naj starši to, da je nekdo od bližnjih umrl, sporočijo otrokom? Kako se to razlikuje glede na starost otroka?
Otroci do treh let starosti smrti kot take še ne razumejo. Ko umre kdo od bližnjih, glede na odzive odraslih čutijo, da nekaj ni v redu, da se dogaja nekaj hudega. Tudi pri njih sicer poteka žalovanje, vendar je to bolj odziv na težka čustva, ki jih zaznajo pri svojih pomembnih odraslih. Otroci med petim in desetim letom že lahko razumejo, da je nekdo umrl, vendar dokončnosti smrti ne razumejo tako kot odrasli. Razumejo jo na pravljičen način, kar smo jim predali pomembni odrasli kot lastno vero v to, kaj se zgodi po tem. To jim olajša proces žalovanja. Otroci od enajstega leta naprej smrt in njeno dokončnost razumejo na enak način kot odrasli.
Predvsem je pomembno, da otroku po resnici povemo, kaj se je zgodilo. Da za smrt ne uporabljamo nekih prispodob, kot so te, da je nekdo zaspal ali odšel. S temi besedami lahko namreč pri otroku zbujamo različne stiske. Imela sem že primere, ko so klicali zaskrbljeni starši, ker je šel njihov otrok še več mesecev po smrti bližnje osebe zvečer le stežka v posteljo, da bi zaspal. Ugotovili smo, da je to zato, ker so otroku rekli, da je ta oseba zaspala, namesto da bi povedali tako, kot je – da je umrla.
Otroci sprejmejo, če jim povemo, da je nekdo umrl, saj se s tem izrazom srečajo že v risankah in pravljicah. Mi sami imamo težave s tem, da jim to povemo na takšen način. Otroci besedo 'smrt' sprejmejo v svoj nabor življenjskih situacij in jo umestijo na neko mesto, kjer čaka, da jo bodo kot odrasli razumeli. V vmesnem času jim pri tem pomagajo njihova lastna razumevanja situacije.
Kako žalujejo otroci in kako so jim lahko starši pri tem v največjo oporo?
Velikokrat se srečamo s primeri, ko starši v procesu žalovanja izražajo skrb izključno za otroka, medtem ko nase in na svoje potrebe povsem pozabijo. Zelo je namreč pomembno, da tudi starši v procesu žalovanja poskrbijo zase in da se tudi njim nudi podpora, da teh čustev ne potlačijo vase.
Sicer pa je pomembno, da starši in za otroka pomembni odrasli otroku v času žalovanja nudijo varen prostor, vendar pri tem niso vsiljivi. Ko otrok izrazi željo, da bi se pogovarjal o umrlem, je dobro, da mu prisluhnejo in si vzamejo čas, da so tam zanj. Če mu bodo v takšni situaciji obrnili hrbet, bo potreboval veliko časa, da se bo ponovno odločil odpreti to tematiko.
Otroci do petega leta se lahko na smrt odzovejo tako, da pridejo do nekoga, ga pocukajo za rokav in mu rečejo: ati mi je umrl. Tak otrok se nato lahko v trenutku obrne in se gre naprej igrat, gledat televizijo ali počet kaj drugega. To je njegov način žalovanja. Otroci se največkrat radi spominjajo umrlega in govorijo o njem. Odrasli velikokrat mislijo, da z otrokom ne smejo govoriti o umrlem, ker ga bodo s tem opomnili nanj in v njem vzbudili žalost, vendar mu s tem pogosto delajo krivico. Vredno je preveriti, ali se otrok želi pogovarjati o umrlem, in če je tako, je treba načeti tak pogovor.
Pri otrocih, ki so izgubili enega od staršev, velikokrat ostane strah, da bi izgubili še drugega. Ta strah je lahko tako globoko zakoreninjen, da ga pogosto niti sami ne prepoznajo. Čutijo zgolj veliko skrb za preživelega starša. Starš lahko to, ko ga otrok preverja in sprašuje, kje je in kdaj pride, doživlja kot kontrolo in nekaj zelo motečega. Po drugi strani otrok potrebuje nekakšno zagotovilo, saj ga je strah, da bi izgubil še enega starša. Takrat je dobro otroku reči: »Verjamem, da se bojiš zame. Tudi jaz se bojim zate. Ostala sva sama. Dogovoriva se, da mi lahko, kadarkoli te bo skrbelo zame, napišeš sporočilo in odgovoril ti bom takoj, ko bom lahko. S tem zgradimo nekakšno podporno okolje.
Predvsem je pomembno, da otroku po pravici povemo, kaj se je zgodilo. Da za smrt ne uporabljamo nekih prispodob, kot so te, da je nekdo zaspal ali odšel. S temi besedami lahko namreč pri otroku zbujamo različne stiske.
Kakšne podpore so deležni posamezniki, ki se obrnejo na Slovensko društvo Hospic?
Tako za otroke kot za odrasle nudimo možnost individualne in skupinske podpore. Možno se je priključiti odprti ali zaprti skupini. V odprto skupino se lahko stalno vključujejo nove osebe, v zaprti skupini pa delamo ves čas z istimi ljudmi. Odraslim nudimo podporo tudi v obliki vikend skupin. Če se le da, skupine kreiramo tako, da so skupaj žalujoči, ki predelujejo isto vrsto izgube, zaradi česar lažje razumejo stisko drug drugega.
Otrokom nudimo poleg individualnih pogovorov levjesrčna druženja in delavnice. Junija vsako leto organiziramo štiridnevni tabor, na katerem gredo otroci preko delavnic skozi proces žalovanja. Program je zanje brezplačen, istočasno pa poteka tudi tabor za starše teh otrok. Vsako leto prepoznavamo nove potrebe, kot na primer ločen tabor za mladostnike med 15. in 18. letom ter za mlade odrasle.
Še kakšna zaključna misel?
Vredno se mi zdi poudariti, da žalujoči, tako otroci kot odrasli, ob sebi potrebujejo sočutne spremljevalce, poslušalce in varen prostor, kjer se čutijo sprejete in slišane v vsej svoji bolečini in žalosti. Skupina ali tabor ponudi žalujočemu uvid, da ni edini, ki se mu je zgodila tako težka življenjska preizkušnja, da v procesu žalovanja doživlja podobne ali enake občutke kot drugi žalujoči. Smrt je namreč nekaj, kar se vsakodnevno dogaja, zato se tudi z žalovanjem ljudje pogosto soočamo. Gre za proces, ne za bolezen, ki pa potrebuje svoj čas in prostor.
