Tadej Rifel kot sodelavec Familylaba vodi seminarje o vzgoji. Njegova rdeča nit je predvsem vloga očeta v družini in v moških skupinah, kot jim rečejo, se sprašujejo, kaj pomeni biti dober oče. Usvajajo štiri ključne vrednote, ki naj bi podpirale naše odnose in se pogovarjajo tudi o vprašanju očetovega mesta v družinski dinamiki.
»Ja, so tudi taki, ki povedo, da doma niso slišani in upoštevani s strani partnerice. Lahko gremo v jamranje ali pa prevzamemo odgovornost in se pokažemo v neki luči, ki gre preko tega. Se ne borimo za svojo pozicijo, ampak smo osredotočeni nase in na odnose, ki jih živimo z drugimi vsak dan znova,« pravi oče treh otrok, sicer pa profesor filozofije in zgodovine.
V pogovoru, kjer sva se osredotočila na pozicijo očeta v sodobni družini, je podal ogromno iztočnic, ki so lahko vsakemu staršu v razmislek.
Ali se strinjate s tem, da so mame v svoji izjemni zaščitniški vlogi pri vzgoji izločile tudi očete?
Težko bi kar na splošno obsodil mame, zagotovo je več vidikov. Zadevo bi raje obrnil in se vprašal, kaj očetje naredimo zato, da bi bili bolj vključeni v družino. Družine so takšne in drugačne in lahko se tudi dogaja, da smo očetje izločeni ali se sami izločimo.
Ključno vprašanje, do katerega mora oče priti sam, je, ali si želi, da bi bilo drugače. In če bi si tega želel, kaj lahko naredi zato. To je prvi korak. Potem pa skupaj v dialogu s partnerko in tudi z otroki. V sodobnem času se odrasli učimo od otrok predvsem pa z otroki. Učimo se torej iz odnosov.
Za družine, kjer pride do situacije, ki jo opisujete, bi dal poudarek, da se očetje v današnji družbi, ki je polna izzivov tudi za očete, moške, vprašajo, ali je tak način delovanja v družini, kjer so oni bolj na robu, v vlogi opazovalca, zanje v redu in kaj oni naredijo, da bi bilo drugače.
In morda mu je to povsem v redu.
Če je očetu ta vloga dovolj, bo ta družina imela povsem svojo dinamiko. Zagotovo bo močno vplivalo na vse. Če sta partnerja skupaj, sta močnejša. Če je vse na enem, je logično, da se bo dinamika drugače odvijala.
Pot očeta skozi čas Rifel opisuje od zelo odsotnega očeta do zelo emancipiranega. "Zdaj pa mislim, da je čas za raznolikost." Foto: Shutterstock
Zelo verjetno pa ženska oziroma mama ne zapostavlja partnerja, ker mu ne bi zaupala, temveč prenaša vzorce iz svojega otroštva.
Ja, seveda, ta poudarek je ključen. Mi smo iz preteklosti prevzeli vzorec, da je bil oče predvsem tisti, ki je družini prinašal zaslužek, ki je opravljal fizična dela, mama pa je skrbela za dom, družino, gospodinjstvo. V 70. letih je s spolno revolucijo postopoma prišlo do družbenega premika in so si tudi očetje, najprej predvsem zaradi ženske emancipacije, potem pa tudi zaradi lastne želje, ker niso želeli biti isti kot njihovi očetje, želeli večje vključenosti. V prvi fazi so preprosto prevzeli vlogo mame, skrbeli za otroka, opravljali gospodinjska opravila …
Zdaj nas pa čaka oziroma v kakšnih predelih sveta so že tam, v Sloveniji smo še kar na poti do tega, da oče najde neko povsem svoje unikatno mesto v družini, ki ga nihče drug ne more nadomestiti, niti mama. A za to je potrebno veliko podpore, predvsem moški se morajo med seboj podpirati, seveda poleg podpore s strani partnerk. Tako lahko očetje poiščejo svoj unikaten prostor v družini. Našo pot lahko opišemo od zelo odsotnega očeta do zelo emancipiranega. Zdaj pa mislim, da je čas za ...