Slovenec Anej Sosič že 14 let dela v samem vrhu svetovne modne industrije in velja za enega najbolj iskanih manekenov, lani se je uvrstil med sto najboljših moških modelov na svetu, v kategoriji social. Med drugim je doslej krasil strani modne biblije Vogue, bil obraz Calvina Kleina in se sprehajal po modnih brveh Valentina, Armanija, Prade, Balmaina ter Galliana.
Manekena in igralca je pot v tujino zanesla pri rosnih 16 letih, in čeprav ni bila lahka, se mu je s tem, da zaživi v bolj odprtomislečem svetu, uresničila otroška želja. Enaka želja gori tudi v knjižnem junaku Svitu, ki si ga je Anej zamislil v svojem prvencu, slikanici za otroke, z naslovom Krilo. Ganljivo zgodbo o drugačnosti, sprejemanju in prijateljstvu, ki je na slovenskem knjižnem trgu nekaj posebnega, je podprla tudi otoška država Malta, prihodnje leto pa je na vrsti ZDA in angleško govoreči svet.
Z Anejem, ki živi razpet med Los Angelesom in Amsterdamom, sva se pogovarjala, ko je ob slovenskem izidu slikanice za nekaj dni kalifornijske sončne zahode zamenjal za slovenske.
Kako, da ste se lotili pisanja knjige, in to otroške slikanice? Zasledila sem, da ste že v šoli radi pisali eseje.
Moja starša sta oba pisatelja in doma smo vedno pisali. Vsakič, ko sem prišel s počitnic, sta mi dala domačo nalogo, da napišem esej o svojih dogodivščinah. Nato mi ga je mami popravila in sem ga moral še enkrat prepisati brez napak. Odraščal sem tudi brez interneta in televizije, te doma še danes nimamo, tako da smo res samo brali, se pogovarjali in pisali. Knjige me tako spremljajo že vse življenje.
Do pisanja knjige za otroke pa je prišlo, ko sem se med pandemijo lotil pisanja TV-serije. Ker je pri pisanju za televizijo in film potrebnih še toliko drugih prizadevanj, da tvoje delo ugleda luč sveta (od birokracije do iskanja sponzorjev), sem na neki točki malo obupaval in se potožil mami. Ko me je vprašala, kaj me je pri ustvarjanju TV-serije najbolj veselilo, sem ugotovil, da je bilo to pisanje in z njeno spodbudo sem nato prišel na idejo otroške knjige.
Želel sem si napisati nekaj, kar v otroški literaturi še ni zelo zastopano, in ko se je ravno v tistem času zgodila afera o transspolnosti s pisateljico J. K. Rowling na Twitterju, sem dobil navdih, da slikanico posvetim tej zapostavljeni temi. Ko sem raziskoval trg otroških knjig, sem namreč ugotovil, da je del, ki bi se ukvarjala z identiteto spola pri otrocih, zelo malo. A moja knjiga ni namenjena samo osebam, ki čutijo, da so se rodile v napačnem telesu, ampak pravzaprav vsem ljudem, ki se kdaj počutijo drugačne.
Se vam zdi, da bodo Slovenci sprejeli vašo knjigo? Menite, da smo dovolj odprti za tovrstne tematike, glede na to, da se v zadnjem času pri nas, tako kot drugod po svetu, denimo v ZDA, kjer živite, krepi konservativizem? Eden izmed zgovornih pokazateljev tega so denimo vse glasnejši in vplivnejši nasprotniki splava.
To, kar se dogaja glede onemogočanja splava, je nenormalno. V Ameriki bodo novembra volitve, kar bo še stopnjevalo pritiske. Vendar se mi zdi, da bo v Sloveniji knjiga dobro sprejeta, ker nestrpni in konservativni ljudje verjetno niti ne bodo dojeli globin, ki jih zgodba odpira. Upam, da se ne motim.
Sem pa knjigo zastavil tako, da je večplastna in namenjena različnim bralcem. Otroci bodo v njej videli nekaj povsem nedolžnega, odrasli pa kaj več. Pri tem me je navdihnila Pika Nogavička, ki je dober primer tega, in me je zelo zaznamovala, sploh ko sem jo pred kratkim ponovno prebral. Ugotovil sem, da se ti, ko jo bereš kot otrok, zdi njen svet čudovit, ona pa vredna občudovanja, ko delo prebereš kot odrasel, pa ugotoviš, da je v bistvu precej žalostna in tragična zgodba sirote, ki se zateka v domišljijski svet.
Tudi vaša slikanica je žalostna, še posebej ganljiv je konec, ko glavni junak izreče, da si želi odleteti iz malega kraja, kjer ne razumejo drugačnosti.
Veste, ta del je bil pravzaprav vzet iz mojega življenja ...
