Je tudi lanska dobitnica priznanja Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Roža mogota, s katerim vsako leto zaznamujejo 8. marec, mednarodni dan žensk.
Sonja Lokar je dobila nagrado za življenjsko delo na področju enakih možnosti, v pogovoru pa je razkrila, da prihodnost je ženskega spola, a da nam bo uspelo, se bomo morale poenotiti.
Evropski inštitut za enakost spolov je konec lanskega leta objavil najnovejše rezultate merjenja indeksa enakosti spolov. Slovenija je lani prvič presegla mejo 70 točk. Rezultat jo, kot že nekaj let zapored, uvršča na 12. mesto, tik pod povprečje Evropske unije. To se sliši lepo, dokler se človek ne spomni, da je številka, h kateri težimo, 100, saj šele ta pomeni, da v državi med spoloma dejansko obstaja enakost. Tovrstne indekse očitno še vedno potrebujemo!
Res je. Če jih ne bi imeli, se sploh ne bi zavedali, kako velike razlike med spoloma obstajajo. Splošno prepričanje je namreč, da smo bile ženske po drugi svetovni vojni na Zahodu postopoma izenačene pred zakonom, s tem pa se je uredilo prav vse in razlogov, da bi se »pritoževale«, naj ne bi bilo več.
Da izenačitev pred zakonom prinese tudi dejansko enakost, je seveda iluzija. Ko pogledaš v realno življenje, privrejo na plan prikrite razlike, ki pa so vgrajene v sam kapitalistični način proizvodnje in način, kako ta deluje. Ne bom rekla, da je bila v socializmu razlika med moškimi in ženskami izbrisana, bila pa je bistveno manjša in bili smo na pravi poti.
Ni od danes, da delo, ki ga ženske doma opravljajo brez plačila, po vstopu na trg vseeno ostaja premalo plačano in zaznamovano s tem, da je podcenjeno. Zakaj se to ne spremeni? Ker je politična moč žensk premajhna.
Žensk v Sloveniji je manj kot polovica delovno aktivnega prebivalstva. S polnim delovnim časom jih je zaposlenih 86 odstotkov, 14 pa s krajšim. Številke se spet ne zdijo alarmantne, a kje vi zastrižete z ušesi?
Skrbijo me trendi ...
