Slovenec, ki je po hudi nesreči pristal na vozičku: Družina je bila motivacija, da se nisem zlomil
December ni samo čas praznikov, druženja in obdarovanja, temveč je to tudi mesec povečanega števila prometnih nesreč, ki se zgodijo pod vplivom alkohola. Ljudje, ki se vračajo z zabav, na katerih so popili tudi nekaj kozarcev alkoholnih pijač, se namreč vse prevečkrat odločijo, da se bodo ne glede na to usedli za volan in se odpeljali domov.
To odločitev je pred desetimi leti sprejel tudi Vladimir Peterlin iz Goriških Brd. Po končanem delovniku si je privoščil dva kozarca piva, nato pa se je usedel za volan, da bi se odpeljal domov po cesti, ki jo je dobro poznal. Vožnja naj bi trajala le nekaj minut, vendar pa je prišlo do nesreče, ki ga je zaznamovala za celo življenje. Zaradi težkih poškodb je pristal na invalidskem vozičku.
Pravi, da je bila podpora njegove družine tista, ki ga je držala pokonci, da je prebrodil tudi najtežja obdobja. Njegov sin je bil takrat star tri leta, doma pa ga je čakala tudi žena, s katero sta ravno v tistem času gradila svojo hišo. Priznava, da je bilo zelo težko sprejeti dejstvo, da ne bo več hodil, vendar je po določenem času sprejel novo situacijo, danes pa si prizadeva, da bi ne glede na vse čim bolj polno živel življenje. Pri tem ga vodi neizmeren optimizem.
Upanje želi vliti tudi tistim, ki so šli skozi podobno izkušnjo kot on: »Predvsem je treba ljudem, ki pristanejo na vozičku, povedati, da če se zgodi nekaj takega, zato še ni konec sveta. Na začetku je seveda potreben čas, da se človek navadi na novo situacijo, vendar se potem da čisto lepo živeti naprej.« Danes je aktiven tudi kot ambasador Zavoda Vozim, pri čemer obiskuje osnovne in srednje šole ter mlade s svojo zgodbo opozarja, kako se lahko konča vožnja pod vplivom alkohola. Njegov moto je: »Če rešim eno življenje, je moj cilj dosežen.«
Definitivno tega ni bilo lahko sprejeti. Čudni občutki so bili, ne znam povedati. V glavi sem premleval tisoč in eno stvar. Kar me je držalo pokonci, je bila moja družina; majhen otrok in žena, ki sta mi ob vsem skupaj stala ob strani. To je bila tista glavna motivacija, zaradi katere si nisem dovolil, da bi me ta situacija zlomila.
Od usodne prometne nesreče je zdaj minilo že skoraj 10 let. Tistega večera ste spili dva kozarca piva in se usedli za volan. Do doma ste imeli le nekaj minut in mislili ste, da bo vse v redu. Kako se zdaj, ko gledate za nazaj, spominjate sosledja dogodkov tistega dne?
Tisti dan sem preživel v službi, zaposlen sem bil namreč v gostinstvu. Bil je velikonočni ponedeljek in gostilna je bila polna. S sodelavci smo cel dan delali, zato smo bili ob koncu dneva utrujeni. Zvečer smo se skupaj usedli ter nekaj pojedli in popili. Jaz sem si privoščil pico in pivo, naknadno pa sem spil še eno pivo. Nato sem se usedel v avto in se odpeljal domov po cesti, ki jo dobro poznam. Bila je temna noč, vozil sem nekoliko prehitro in nisem bil pripet z varnostnim pasom. Izpolnjeval sem torej skoraj vse možne pogoje, ki povečujejo tveganje, da pride do nesreče oz. do resnejših posledic po njej.
Med vožnjo me je naenkrat zaneslo z ovinka, zadel sem ob odbojno ograjo, avto pa se je zakotalil v dolino. Vrglo me je iz avta, pri tem pa sem z glavo po vsej verjetnosti zadel ob šipo. To je bila tista pika na i, zaradi katere je prišlo do tako hudih poškodb. Utrpel sem poškodbo šestega in sedmega vratnega vretenca, zaradi česar sem postal tetraplegik. Po nesreči sem dva meseca preživel v kliničnem centru, nato pa še šest mesecev na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča (URI Soča). Domov sem prišel za božič. Pot do doma je tako namesto deset minut trajala osem mesecev.
Kako je bilo z vami v prvih dneh po nesreči? Kakšne misli so vam takrat rojile po glavi?
Takrat je bilo moje zdravstveno stanje zelo kritično, zato se nisem niti dobro zavedal, kaj se dogaja. Jasno mi je bilo, da sem nekaj naredil zelo narobe, da sem se znašel v takšnem stanju. Tretji dan po nesreči sem naenkrat nehal dihati, zato so me morali oživljati in priklopiti na dodatne aparate. Čuden občutek je bil, nič mi ni bilo jasno. Premleval sem, kaj bom sedaj, kako bom živel naprej. Prvih nekaj dni je bilo zelo težkih.
Potem so mi povedali, da so mi rešili življenje, vendar pa bom ostal hrom, kar je bil zame velik šok. Sploh zato, ker je bil moj sin tedaj še zelo majhen. Razmišljal sem, kako bom zdaj opravljal očetovsko funkcijo. Začetki so bili torej težki, vendar se je situacija sčasoma stabilizirala. Lahko rečem, da se imamo zdaj, ko je najhuje za nami, kot družina res lepo. Je pa bilo potrebnega nekaj časa, da smo prebrodili začetno krizo.
PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki je po hudi nesreči pristala na vozičku: Sin je razlog, da sem še vedno tukaj
Vaše okrevanje je bilo dolgotrajno. V kakšnem zdravstvenem stanju ste bili po osmih mesecih, ko ste se lahko vrnili domov?
Na URI Soča so me naučili predvsem upravljati z električnim vozičkom in samostojno jesti. Ko sem prišel domov, najprej nisem mogel početi dosti več kot to, da sem se poganjal z električnim vozičkom. Zaradi moje invalidnosti je bilo treba preurediti hišo; prilagoditi kopalnico, urediti dostope in izvesti dvigalo, kar je bil precejšen finančni zalogaj.
Po tem, ko sem prišel domov, je sledilo še eno leto okrevanja, prilagajanja in usklajevanja z družino, kako bomo funkcionirali vnaprej, nato se je situacija normalizirala, saj smo se navadili živeti s tem. Zdaj je v redu. Včasih kar pozabim na to, da sem na vozičku.
Omenili ste že, da ste kmalu po nesreči izvedeli, da ne boste mogli več hoditi. Kako ste sprejeli to informacijo ter našli upanje in voljo za naprej?
Definitivno tega ni bilo lahko sprejeti. Čudni občutki so bili, ne znam povedati. V glavi sem premleval tisoč in eno stvar. Kar me je držalo pokonci, je bila moja družina; majhen otrok in žena, ki sta mi ob vsem skupaj stala ob strani. To je bila tista glavna motivacija, zaradi katere si nisem dovolil, da bi me ta situacija zlomila. Verjamem, da je lahko nekomu, ki se mu zgodi nekaj takega in je v tem popolnoma sam, veliko težje.
Torej ta čut odgovornosti do družine.
Tako je. Nisem namreč samo jaz žrtev te nesreče, temveč sta tudi moja žena in otrok. Jaz sem sicer tisti, ki je na vozičku, vendar pa tudi zanju ni (bilo) lahko ostati in živeti z nekom v takem stanju. Ko se nekomu zgodi nekaj takega, so na koncu žrtve tudi vsi družinski člani te osebe.
Ker sem to razumel, sem svoje moči usmeril v to, da bi njim čim bolj olajšal situacijo. Nisem si dovolil, da bi zaradi tega postal depresiven. Postavil sem se pokonci in jim dal vedeti, da je vse v redu. Tako smo lahko kot družina živeli naprej. Ta motivacija je bila zelo močna.
Takšen dogodek marsikdo težko predela ali ga sploh ne. Poznam tudi ljudi, ki ne grejo več iz hiše, odkar so pristali na vozičku. Padejo v nekakšno depresijo, v občutke nemoči in v miselnost, da je zdaj konec sveta – vendar ni.
Ko je prišlo do nesreče, je bil vaš sin star zgolj tri leta in pol. Kako je on sprejel novo situacijo?
Povedali smo mu, da sem imel nesrečo in da zato zdaj ne morem hoditi. Takrat je bil še zelo majhen, zato je sčasoma začenjal dojemati, kaj se dogaja. Tisto poletje, ko sem bil na URI Soča, sta šla žena in sin sama na morje, naslednjo zimo pa sta šla sama smučat. Sina je zanimalo, zakaj jaz ne grem zraven. Na to se je postopoma navadil. Sicer pa grem zdaj, ko smo skupaj na morju, tudi jaz plavat. Marsikaj lahko počnem skupaj z njima, vendar so za to potrebne določene prilagoditve.
Vaša žena je po nesreči prevzela tudi vlogo vaše negovalke, ki vsakodnevno skrbi za vas. Na kakšen način se je vajin odnos spremenil skozi celotno izkušnjo? Sta se na nek način še bolj povezala?
Je, definitivno. Ona je po nesreči ostala doma in postala moja asistentka. Ker zaradi posledic nesreče ne morem uporabljati niti rok, potrebujem nekoga ob sebi 24 ur na dan. Zdaj skupaj preživiva veliko več časa kot prej. Zakonci, ki imajo redne službe, se videvajo bistveno manj kot midva.
V tem, da preživiva skupaj toliko časa, so tako plusi kot minusi. Včasih si greva tudi na živce, večino časa pa se imava lepo. Zagotovo so bili v tem času tako vzponi kot padci, vendar se je na koncu vse dobro izšlo. Sčasoma se navadiš in prilagodiš na nov način življenja.
Ob sebi imate tudi psičko spremljevalko, Mijo. Kako vam je ona v pomoč?
Mija je zdaj z nami že tri leta in je predvsem dobra družba. Zaradi nje imam izgovor, da grem nekajkrat na dan malo na svež zrak. Skupaj se odpraviva na vožnjo pa vasi ali kam dlje. Zaradi nje se odpravim ven tudi, ko je slabo vreme, mraz ali tema in se mi drugače ne bi dalo. Sicer pa mi pomaga, če mi kakšna stvar pade iz rok; pobere jo in mi jo poda v naročje.
Zaradi nje se je izboljšalo tudi moje socialno življenje. Ko ljudje, ki grejo mimo tebe, vidijo, da imaš psa, te kateri od njih hitreje ogovori. Res se mi zdi en velik plus, da jo imamo. Vsakemu bi priporočal, da ima psa, saj se zaradi njega človek definitivno spremeni.
V enem od intervjujev ste omenjali občutke krivde, s katerimi ste se spopadali nekaj časa po nesreči. Rekli ste, da je pomembno, da ste jih predelali in zaživeli naprej. Nekateri ljudje imajo večje težave, da se izvlečejo iz primeža le-teh. Kaj bi jim svetovali? Kako ste šli vi skozi ta proces?
Občutki krivde so na začetku seveda bili prisotni, saj sem se zavedal, da sem naredil nepopravljivo napako. Tisti dan je bil zame očitno usoden. Kot sem že prej omenil, je ključno vlogo pri vsem skupaj igrala družina, težko pa razložim, kako točno je potekal proces. Vem pa, da takšen dogodek marsikdo težko predela ali ga sploh ne. Poznam tudi ljudi, ki ne grejo več iz hiše, odkar so pristali na vozičku. Padejo v nekakšno depresijo, v občutke nemoči in v miselnost, da je zdaj konec sveta – vendar ni.
Tistim, ki so na vozičku, predlagam, da se čim bolj vključijo med ljudi. Naj se včlanijo v naša društva. Ljudem, ki pridejo k nam, skušamo pomagati po najboljših močeh in v te namene organiziramo razna srečanja. Jaz sem podpredsednik društva, sem v upravnem odboru, referent za družabna srečanja in organizator izletov. Kljub temu da sem na vozičku, sem torej zelo aktiven.
Letos smo bili z društvom na Madžarskem, lansko leto smo bili v Sarajevu. Predvsem je treba ljudem, ki pristanejo na vozičku, pomagati in jim povedati, da če se zgodi nekaj takega, zato še ni konec sveta. Na začetku je seveda potreben čas, da se človek navadi na novo situacijo, vendar se potem da čisto lepo živeti naprej.
Mi gremo z družino povsod skupaj, marsikaj se da. Sprejmeš, da določenih stvari ne boš mogel več početi, se pa začneš lotevati novih. Jaz sem se nekaj časa po nesreči ukvarjal z namiznim tenisom, zdaj streljam z lokom. Marsikdo bi si mislil, da to ni možno, ker ne morem ničesar prijeti, saj nimam pravega občutka v prstih, vendar sem se znašel in predelal rokavice, jih zvezal na lok, sprožilec pa sprožam z glavo. To je morda nekoliko smešno videti, vendar mi omogoča, da lahko počnem, kar me veseli. Tudi smučati se da in še marsikaj drugega.
PREBERITE ŠE -> Jasmina Završnik o življenju po kapi: Izliti vse na papir in se tako razgaliti ni mačji kašelj
Verjetno je ključ v načinu razmišljanja, pri čemer se človek ne osredotoča toliko na tisto, česa ne more več početi, ampak razmisli o tem, s čim se še vedno lahko ukvarja in išče nove možnosti, pri čemer vklopi inovativnost.
Tako je. Treba je iskati rešitve. Ne reči, da nekaj ne gre, ampak iskati rešitve, kako se tega vseeno lahko loti. Veliko je stvari, za katere sprva misliš, da jih ne moreš več početi, potem pa ugotoviš, da se vseeno da. Jaz si na začetku nisem mogel sam ostriči nohtov. Nato smo ščipalec za nohte pritrdili na desko. Če dam zdaj prste ene roke spodaj, z drugo pa pritisnem na desko, lahko počnem tudi to.
Domisliti se je treba trikov. Lepilni trak dela čudeže. Ko sem na začetku igral namizni tenis, mi je lopar večkrat odletel iz rok, nato smo nanj namestili lepilni trak, da se to ni več dogajalo. Najti je treba načine, da si pomagaš in si olajšaš aktivnosti.
Kaj je tisto, kar najbolj pogrešate iz obdobja pred nesrečo?
Včasih sem zelo rad smučal, zato dobim nekakšen cmok v grlu, ko pride zima in opazujem hribe. Pogosto sem se tudi potapljal in se ukvarjal s podvodnim ribolovom. Take stvari. Ko opazujem otroka in ženo, medtem ko bordata, imam pri tem zoprn občutek. Sina sem namreč postavil na smuči takoj, ko je shodil. Tudi jaz sem smučal že od malih nog. To mi manjka.
Ko gremo z družino na morje, se grem sicer tudi kopat. Če je opcija, me spustijo v vodo. Letos sem se tudi potapljal, pri čemer so mi pomagali člani nekega potapljaškega društva. Štirje ljudje so mi pomagali obleči neopren, štirje pa so se z mano potopili. Z vsem skupaj je bilo kar veliko organizacije, vendar se je ponudila priložnost in sem jo sprejel. Tudi z glavo skozi zid se da, čeprav nekateri mislijo, da ne (smeh).
Sina lahko zjutraj pospremim v šolo, ko pride domov, pa sem z njim. V času poletnih počitnic je lahko ves čas z mano. Meni osebno veliko pomeni to, da imam toliko svobode, da lahko živim kolikor toliko normalno in da sem lahko s svojo družino. Tudi plusi so torej, če jih znaš videti. In če jih znaš, lažje odmisliš minuse.
Ključna je vztrajnost in to, da ima človek ob sebi ljudi, ki mu v takih primerih priskočijo na pomoč.
Seveda si pri takih aktivnostih odvisen od pomoči drugih. Leta 2018 smo se z družino odpravili na potovanje v Maroko. Spraševali smo se, kako bo vse skupaj izvedljivo zaradi vozička. Tam je namreč puščava, pesek, težava se lahko pojavi tudi, če je nekje dostop možen le po stopnicah. Vendar na koncu sploh ni bilo nobenega problema, vse se je dalo urediti, ljudje so priskočili na pomoč.
Ko smo šli opazovat kite in delfine, so me ribiči odnesli na barko. Z vozičkom vred so me dvignili (smeh). Ko smo bili pred eno gostilno, so nas vprašali, če bi šli notri. Pokimali smo. Tako so me prijeli in me odnesli v gostilno. Ko smo prišli do terena, ki se ga z vozičkom ni dalo prevoziti, so domačini ročno izdelali klančino iz konjskih fig, mivke in vode. Zdržala je 14 dni. Treba se je znati prilagoditi.
Bi rekli, da ste skozi to izkušnjo in izzive do določene mere spremenili pogled na življenje? Vam je vse skupaj prineslo tudi kaj pozitivnega?
Ena od pozitivnih plati je ta, da smo kot družina lahko skupaj več kot marsikatera druga družina. Zdaj sem invalidsko upokojen. Sicer občasno hodim predavat po šolah in sem tudi sicer precej aktiven, vendar pa lahko z otrokom preživim veliko več časa kot številni drugi starši.
Sina lahko zjutraj pospremim v šolo, ko pride domov, pa sem z njim. V času poletnih počitnic je lahko ves čas z mano. Meni osebno veliko pomeni to, da imam toliko svobode, da lahko živim kolikor toliko normalno in da sem lahko s svojo družino. Tudi plusi so torej, če jih znaš videti. In če jih znaš, lažje odmisliš minuse.
PREBERITE ŠE -> Jelena, prva gluha dostavljavka hrane v Sloveniji: Življenje ni bilo vedno enostavno
Pitje alkohola je v slovenski družbi še vedno močno zakoreninjeno. Zabav brez alkohola skoraj ni. Marsikdo je prepričan, da če spije kozarec alkoholne pijače, dva ali tri in se potem usede za volan, to ni nič takega in se lahko ne glede na to zapelje domov. Kaj bi sporočili ljudem s takim načinom razmišljanja?
Definitivno se lahko odpelje domov, vendar je vprašanje, če bo tja tudi prišel. Svetoval bi mu, da naj tega raje ne naredi. Lahko se zgodi, da bo stokrat vse v redu, če se pelje domov v takem stanju, vendar je dovolj, da pride enkrat do neke večje nesreče in življenje se lahko hitro spremeni.
Zato je bolje, da ne voziš, ko piješ. Ali pa da imaš v takih primerih ob sebi nekoga, ki ni pil alkohola, da te varno odpelje domov. S tem se možnosti, da bi prišlo do prometne nesreče, zmanjšajo na minimum. Za volanom je treba biti previden. Prizadevamo si, da bi za voznike uvedli zakonsko določeno mejo 0,0 promila alkohola v krvi. Mislim, da bi bil to velik korak. Če lahko Čehi, ki so znani kot večji pivci piva, živijo s tem, zakaj ne bi mogli tudi mi?
Imate še kakšno idejo, kakšne ukrepe bi lahko sprejeli, da bi zmanjšali delež nesreč, ki se zgodijo pod vplivom alkohola?
V času praznikov bi bilo lahko na voljo več prevozov z javnimi prevoznimi sredstvi. Na naših koncih, v Brdih občina v zadnjih letih v času martinovega organizira brezplačne avtobusne prevoze iz Nove Gorice v Brda in nazaj, na vsakih 15 minut. Ta ukrep je bil med ljudmi zelo dobro sprejet. Marsikdo se zaradi ponujenega prevoza ni usedel za volan v vinjenem stanju. To je ena od rešitev, kako zmanjšati pojavnost takih dogodkov.
