Slovenca, ki sta prodala vse in se podala na potovanje za nedoločen čas
V njiju je že nekaj let zorela ideja, da bi spakirala kovčke in se podala na daljše potovanje. Po tem, ko so se omejitve, vezane na epidemijo covida-19, umirile in so se države spet začele odpirati, sta si Anja Cehnar in Luka Čerenak rekla, da je zdaj skrajni čas, da si uresničita to željo. Pustila sta službi, na garažni razprodaji prodala svojo lastnino in se z nekaj prihranki podala na pot. Pri tem nista določila ne datuma vrnitve nazaj v Slovenijo, niti destinacij, ki jih bosta obiskala. Kot sta povedala v intervjuju, si želita potovati čim bolj spontano, destinacije pa obiskujeta v času, ko so te turistično najmanj obljudene.
Njuno popotovanje se je začelo v Indiji, kjer sta preživela sedem mesecev. Na Maldivih sta bivala tri mesece, trenutno pa se nahajata na Šrilanki, kjer nameravata ostati vsaj še do konca tega leta. Fotografije in zgodbe z njunih dogodivščin lahko spremljate na Facebook strani Slonomada ali preko istoimenskega Instagram profila.
Kako je izgledalo vajino življenje, preden sta se podala na to pot? S čim sta se ukvarjala?
Luka: Nazadnje sem bil zaposlen v tehnološkem podjetju v Belgiji, ki se ukvarja z razvojem aplikacije za zdravo prehrano. Pred tem sem študiral poslovodenje na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Še pred tem sva se z Anjo udeležila zanimivega projekta, ki je bil vezan na okoljske in socialne probleme, s katerimi se soočajo države v razvoju. Tako sva se že nekaj let pred tem potovanjem v sklopu tega projekta za en mesec odpravila v Gano.
Anja: Zadnjih osem let sva živela v Ljubljani. Spoznala sva se med študijem. Ko sva magistrirala, sva začela delati. Jaz sem bila nazadnje zaposlena v nevladni organizaciji, kjer sem vodila projekte. Delala sem z dolgotrajno brezposelnimi in jim pomagala dobiti službo. Delala sem tudi z mladimi in opravljala veliko različnih del. Po izobrazbi sem sicer psihologinja.
Kako to, da sta se odločila, da se podata na potovanje za nedoločen čas? Kaj sta pričakovala, da vama bo dala ta izkušnja?
Luka: Zase lahko rečem, da sem si že od najstništva želel, da bi šel v tujino. Pa ne zato, ker mi Slovenija ne bi bila všeč ali ker bi hotel bežati – Slovenija mi je zelo všeč in še posebej zdaj, ko potujeva, vidim, da nam ponuja res dobro kvaliteto življenja –, ampak me je zanimalo, kaj je zunaj. Potem sva z Anjo idejo postopoma realizirala. Najprej s to zaposlitvijo v tujini. Potem sem se vrnil nazaj in delal od doma. Nato sem imel eno operacijo, Anji pa se je ravno takrat iztekla pogodba za delo, tako da se nama je zdel čas primeren, da pustiva službi. Imela sva dovolj prihrankov, da sva se lahko odpravila v države v razvoju, kjer je življenje zelo ugodno. Epidemija covida-19 se je že nekoliko umirjala, države so se začele odpirati, zato sva si rekla: »Kdaj, če ne zdaj?« Odločitev bi lahko zamikala še mesece ali leta, sva pa oba vedela, da nama bo žal, če ideje ne realizirava. Tako sva sprejela odločitev in začela planirati.
Anja: Dodatna spodbuda, da greva v svet, je bila ta, da je situacija s korono doprinesla k porastu možnosti dela na daljavo. Tako sva vedela, da bova lahko potovala in hkrati delala preko računalnika.
Kako so se odzvali vajini bližnji, ko sta jim povedala, da se odpravljata na potovanje?
Anja: Različno. Že nekaj let pred odhodom sva govorila, da si to želiva. Ko sva se končno odločila za ta korak, tako to zanje ni bil prevelik šok. So bili pa seveda nekoliko presenečeni in mogoče tudi malo žalostni, ko sva šla. Naju pa že od nekdaj podpirajo pri najinih odločitvah, tako da v zvezi s tem ni bilo nobenih težav.
Luka: Mogoče takrat najine odločitve niso povsem razumeli, zdaj v tem letu, odkar sva se odpravila na potovanje, pa mislim, da naju vedno bolj. Tudi mama mi je zadnjič rekla, da zdaj razume najino odločitev.
Anja: Tudi moji starši so zelo veseli, ko se javljava z različnih lokacij. To ju še dodatno motivira, da bosta šla tudi sama na podobno potovanje zdaj, ko se bo mama upokojila. To je lepo videti.
Katera dosedanja doživetja so vama ostala v najlepšem spominu?
Anja: Veliko jih je. Zagotovo so nama v zelo lepem spominu ostali potapljaški podvigi na Maldivih. Med potapljanjem sva se srečala tudi s tigrastimi morskimi psi, dolgimi tri do štiri metre. Gledati tem živalim v oči, ko na razdalji enega metra plavajo proti tebi, je res posebno doživetje. Tako sva se na lastne oči prepričala, da morski psi niso tako nevarni, kot jih prikazujejo mediji in filmska industrija.
Luka: Tudi potapljanje z mantami. Obožujeva morje, zato sva na Maldivih res uživala. Dva meseca sva preživela na majhnem lokalnem otoku, kjer sva bila edina turista. Tudi to je bilo svojevrstno doživetje. Med drugim sva tri dni bivala na samotnem otočku.
Anja: Ob sončnem vzhodu je na tisoče ptic odletelo na odprto morje, ob sončnem zahodu pa so se vrnile nazaj. Lahko si predstavljate, kako spektakularen je bil pogled nanje. Tudi vzpon na eno od gor v Himalaji je bil velik podvig.
Luka: Jaz sem splezal na šesttisočaka. To doživetje je bilo zagotovo eno lepših v mojem življenju. Stati na vrhu Himalaje ter opazovati druge njene vrhove v daljavi. Bilo je magično. Ker je primanjkovalo kisika, je bilo tudi zelo težavno. Bilo pa je tudi zelo emocionalno. Lotila sva se tudi volonterskega projekta. Ustanavljava namreč nevladno organizacijo, katere namen je spodbuditi popotnike po svetu, da svoje znanje delijo na lokalnih šolah z učenci. Midva sva nekaj takih predavanj na temo onesnaževanja s plastiko že izvedla in tudi to so posebni trenutki. Nedavno sva na primer predavala pred 250 učenkami na lokalni dekliški šoli.
Anja: Na tak način tudi nekaj vračava lokalni skupnosti.
Bi lahko z nami delila tudi katero manj prijetno izkušnjo s potovanja?
Anja: Ko so naju prišli v Indijo za dva tedna obiskat Lukovi starši, smo imeli zelo naporen urnik. Načrtovali smo izlet v Ladak. To je zvezna regija na severu države, ki leži na območju Himalaje na precejšnji nadmorski višini. Glavno mesto Leh se nahaja na kar 3500 metrih nadmorske višine. Večina ljudi se odloči, da gre tja z letalom, ampak mi, ki smo bolj avanturistični, smo se tja odpravili z avtom. Tako smo se 12 ur vozili skozi spektakularno pokrajino, vendar je imel moški del ekipe težave s slabim počutjem.
Luka: Že pred odhodom smo bili nekoliko bolehni.
Anja: Ta vožnja je bila zelo naporna, ker ja potekala čez tri ali štiri prelaze na več kot 5000 metrih nadmorske višine. Med vzpenjanjem in spuščanjem se nadmorska višina hitro spreminja, kar zelo slabo vpliva na telo, zato nas je na koncu vse bolela glava. Lukov oče je imel še dodatne zaplete. Zbolel je za višinsko boleznijo, in ker glavoboli niso bili več znosni, smo ga po dveh dneh peljali v indijsko bolnišnico. To je bila svojevrstna izkušnja. Tamkajšnji higienski standardi so na precej nižjem nivoju kot pri nas. Tla so umazana, osebje nima uniform, na toaleti ni mila. Ni primerljivo z razmerami, kot smo jih vajeni pri nas.
Luka: Ker ni medicinskih sester, ni nobene oskrbe. Oče je prenočil tam in mojo mamo so prosili, da je ostala z njim. Tako sta oba ležala na eni bolniški postelji in ona je bila tista, ki mu je prinesla vodo in zajtrk.
Anja: Ta izkušnja je bila stresna za vse nas.
Potovanje sta začela v Indiji, kjer sta preživela kar nekaj mesecev. Kakšen vtis o Indijcih in njihovi kulturi sta v tem času dobila?
Anja: V Indiji sva bila sedem mesecev. Mogoče je dobro najprej povedati, da je država zelo velika, znotraj nje pa se nahajajo številne regije, zato bi bilo nehvaležno karkoli posploševati. Lahko pa rečeva, da so Indijci zelo odprti in se radi družijo. Radi pristopijo do tujcev in se pogovarjajo z njimi.
Luka: Niso ravno najboljši poslušalci. Radi govorijo o sebi in se pohvalijo. Zelo hitro predstavijo svoje kvalitete. To je precejšnja razlika v primerjavi z našo kulturo.
Anja: So tudi zelo gostoljubni. Pri Indijcih res velja, da je gost Bog. Res te lepo sprejmejo v svoj dom in te postrežejo, da se počutiš kot doma. To je njihova res lepa kvaliteta. Po nekajurnem pogovoru z enim od Indijcev sva bila povabljena celo na njegovo poroko. Porokam dajejo velik poudarek. Zanje zapravijo veliko denarja, na poroko pa povabijo tudi več tisoč ljudi.
Luka: Indijci dajejo veliko na svoj ugled in na ugled svoje družine. Družina jim zelo veliko pomeni, družinski člani pa so med sabo zelo povezani. Živijo tudi v večjih skupnostih kot mi. Poleg tega so zelo religiozni. Med njimi najdeš muslimane, budiste, hindujce, kristjane in pripadnike drugih religij. Imajo veliko ritualov, ki so povezani z vero. Tudi hrani dajejo velik poudarek. Posvetijo ji veliko časa in se o njej radi pogovarjajo. Predstavlja pomemben del njihove kulture, na kar so tudi ponosni.
Kakšen pa je vajin načrt za naslednjih nekaj mesecev, kar se tiče destinacij, ki jih še nameravata obiskati?
Luka: Glede tega se sproti odločava. Zaenkrat veva, da bova vsaj še dva meseca ostala na Šrilanki. Potem bova morda podaljšala vizo ali pa bova odšla kam drugam. Preden sva prišla na Šrilanko, sva imela v načrtu Nepal, vendar sva si na koncu premislila. Ker trenutno oba iščeva zaposlitev, so nadaljnji načrti odvisni tudi od tega, kaj bova našla. Sva torej zelo fleksibilna.
Številni ljudje potovanja povezujejo z visokimi stroški, kar jim predstavlja oviro, da bi se odločili za tak podvig. Vidva vse skupaj načrtujeta tako, da pri tem zapravita čim manj denarja. Nam lahko zaupata, kako vama to uspeva?
Luka: Na začetku bi potegnil ločnico med turisti in popotniki. Turisti so običajno zelo omejeni s časom in nekoliko manj z denarjem, midva pa po drugi strani potujeva bolj na način, kot bi bila lokalna prebivalca. Druživa se z lokalnim prebivalstvom, hodiva v restavracije, v katere zahajajo domačini, ne bivava v hotelih, ampak pri domačinih. Pogosto se da z lokalnimi prebivalci tudi pogajati, sploh če potuješ izven sezone in za daljše obdobje. Zagotovo je pomagalo, da potujeva počasi in ostaneva na isti lokaciji nekaj tednov ali celo mesecev. Potem se lahko dogovoriš za veliko bolj ugodno ceno.
Družina, pri kateri sva trenutno nastanjena, nama skuha en obrok na dan. S tem si še dodatno znižava stroške. Obroke si velikokrat pripravljava sama; predvsem zajtrke in večerje. Tudi na področju javnega prevoza se ponuja veliko možnosti. V Indiji je javni transport zelo močen; predvsem vlaki. Če se odločiš za nizkocenovni razred, si lahko prihraniš nekaj stroškov. Nastanitve običajno iščeva preko Airbnbja. Opravljava prostovoljna dela. Ena opcija je tudi Workaway. Na tak način sva en mesec brezplačno bivala v Himalaji in pomagala domačinom. Tudi CouchSurfing sva testirala.
Anja: CouchSurfing ti omogoča, da brezplačno bivaš pri domačinih. Kot že ime pove, prespiš na kavču ali v posebni sobi, če jo imajo. Gre za nekakšno kulturno izmenjavo. Oni ti nudijo prenočišče, ti pa njim družbo ali kakšne kulturne izkušnje.
Kako je celotna izkušnja potovanja (to, da sta praktično ves čas skupaj, da se morata usklajevati glede nadaljnjih popotniški podvigov itd.) vplivala na vajin partnerski odnos?
Luka: Sva precej nekonfliktna človeka. Že pred potovanjem sva se zelo dobro razumela, glede večine stvari se zelo ujameva, zato se običajno zlahka usklajujeva. Si pa vsak od naju želi biti včasih tudi sam in ta čas je včasih malo težje najti. V tem primeru si to poveva in se na primer dogovoriva, da gre eden na plažo, drugi pa ostane v stanovanju.
Anja: Z usklajevanjem zagotovo nimava težav.
Luka: Oba sva avanturista. Rada imava naravo. Rada odkrivava različne kulture. Nama pa včasih manjka malo zahodnjaške družbe. Tukaj se veliko druživa z lokalnim prebivalstvom, s katerim pa smo si, kar se tiče kulture in izobrazbe, precej različni. Včasih tudi jezik predstavlja oviro, zato se je težje povezati z njimi.
Morda še kakšna zaključna misel?
Anja: Vsem, ki si želijo iti na tako potovanje, bi povedala, da se izplača narediti ta korak. Na začetku je res nekoliko težko, ker se podaš v negotovost. Dobro je, da se pri tem zavedaš, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če ti v tujini ne bo odgovarjalo. Vsem, ki si to želijo in imajo priložnost, da gredo na tako potovanje, bi vsekakor priporočila, da sprejmejo to odločitev, da jim ne bo nekoč žal, ker tega niso storili.
Luka: Če pa imajo kakšno vprašanje, naju lahko kontaktirajo.
