V knjigi Razšla sva se – Postavljam nove temelje Saša Einsiedler zapiše, da so prišli trenutki, ko se je, čeprav je bila v očeh drugih slavna in občudovana, počutila nesposobno, kot da je v celoti zavozila svoje življenje.
Verjela je, da ni vredna ljubezni, da se ni dovolj trudila, da je neumna blondinka, ki ji po golem naključju tu in tam kaj uspe.
In kako se je iz teh občutij izvila? Ne gre z danes na jutri, tudi vlak spelje počasi, pravi Saša. In danes ve: »Nikogar nimam in nihče nima mene, samo sem in to je dovolj. Kakšno olajšanje!«
V knjigi se osredotočate na obdobje razhoda, ločitve, vseeno pa bi vas najprej vprašala, kaj nas pritegne k določenemu človeku, zakaj se zaljubimo prav vanj.
Noben partner ni izbran naključno, všeč nam je zaradi nečesa, česar se takrat največkrat ne zavedamo. Vsak od nas ima v sebi bolečinsko jedro, ki želi biti razrešeno, nastalo je v otroštvu. In ko moje bolečinsko jedro začuti potencialnega partnerja, ki ima v sebi točno takšno bolečinsko jedro, ki lahko zbudi moje, se vanj nesmrtno zaljubiš.
Močnejša ko so čustva zaljubljenosti, večje je bolečinsko jedro, ki ga moraš podoživeti, da bo razrešeno. V svojega prvega moža sem bila tako zaljubljena, da sem komaj dihala. V partnerja, s katerim sem zdaj, sem bila zaljubljena, a drugače. Moje bolečinsko jedro ni več hrepenelo po tem, da bo razrešeno. Najlepše je živeti, ko razrešiš svoje notranje bolečine. Moja bivša partnerja sta bila moja velika učitelja.
Najhujši je sram, kaj ni to zanimivo? Sram te je, da te je partner prevaral. Nase vzameš njegov sram. To mi potrjujejo mnoge ženske. Indoktrinirane smo, verjameš, da te je partner prevaral, ker sama nisi dovolj dobra, ker se nisi dovolj potrudila. Ženske smo se razvrednotile.
Spomnila sem se, da ste v preteklosti govorili o tem, kako ste s pomočjo hipnoze podoživeli zgodnje otroštvo, ko je oče odhajal na študij v Ljubljano, mama je jokala, vi pa ste, če prav razumem, prevzeli vzorec, da če ste ju že »zafrknili«, ker sta vas imela tako mlada, se jima boste oddolžili vsaj s tem, da boste pridni. To me je spomnilo na nedavno izrečene besede kardiologinje dr. Tatjane Zorko, kako odločilnih je prvih tisoč dni človekovega življenja. Kako je pri vas, ste zdaj razčistili s svojimi prvimi tisoč dnevi?
Ne vem, reči prihajajo postopoma. Pred kratkim sem doživela še eno takšno razsvetljenje. Ves čas je v mojem življenju kdo odhajal, moški so vedno nekako odhajali, v prvih tisoč dneh je moj oče odhajal na študij, potem v službo, prvi partner je odhajal v čustveno hladnost, drugi partner dobesedno k drugi ženski ...
