Romana Krajnčan je javnost očarala s svojimi pesmimi za otroke, ki jih še po vseh teh letih z veseljem prepeva več generacij, medtem ko ona še vedno s srcem in občutkom odgovornosti ustvarja za naše najmlajše. Njenega sina Žigana Krajnčana je življenjska pot prav tako zanesla v umetnost. Že več let večino svojega časa posveča plesu, na šovu Slovenija ima talent je gledalce navdušil s kombinacijo plesa, beatboxa in petja, zadnje čase pa ga lahko vse večkrat opazimo tudi kot pevca in avtorja.
V tokratnem intervjuju sta sodelovala oba. Tekom prijetnega klepeta ob kavi na idilični lokaciji ob parku Brdo pri Kranju sta mama in sin delila tako glasbene kot zasebne spomine iz preteklih let. Razkrila sta, kako se je njun odnos spreminjal skozi čas in predstavila družinsko dinamiko Krajnčanovih, ki so prav vsi svoje poslanstvo našli v umetniških vodah. Podala sta tudi svoj pogled na vlogo glasbe v tem času in na vzgojo otrok.
Romana: Med otroki sem se vedno dobro počutila. Zelo jih čutim in se z njimi z lahkoto povežem. Zelo jih spoštujem in jih nikoli ne podcenjujem, saj menim, da je za otroke vedno treba narediti najboljše, kar znaš. To je moje vodilo skozi vsa ta leta.
Romana, tekom svoje kariere ste delovali na različnih področjih; med drugim ste prepevali šansone, igrali v muzikalih in predstavah, bili ste urednica glasbenih strani v reviji Ciciban, na Radiu Kranj ste vodili oddajo za otroke Na vrtiljaku z Romano, vendar ste se javnosti najbolj vtisnili spomin kot avtorica in izvajalka pesmi za otroke. Kaj menite, kaj je tisto, zaradi česar so vas otroci vzeli za 'svojo'? Kakšen pristop do njih ste ubrali?
Romana: Mislim, da je ključno to, da imaš otroke rad in da si do njih empatičen. Je pa bila umetniška žilica v meni, odkar pomnim. Že ko sem bila najstnica in sem pela v glasbenih skupinah, pri čemer smo nastopali za odraslo publiko, so se otroci vedno smukali okoli mene. Bobnar skupine 12. nadstropje in tabornik Janez Hvale, ki je zdaj že pokojni, je takrat napisal pesem Murenčki. Ker je bilo na naših koncertih vedno tudi veliko otrok, smo včasih zaigrali to pesem in otroci so jo vedno zelo dobro sprejeli. Takrat sem ugotovila, da me imajo otroci prav tako radi, kot imam jaz rada njih.
Mislim, da moraš biti v stiku z otroki, da lahko delaš zanje. Tudi tisti, ki snujejo šolske programe, bi morali biti v stiku z otroki, da bi bolje vedeli, kako se razvijajo in razmišljajo. Otroke je treba jemati resno, saj so izjemno pametni, prvinski in vse razumejo. Z njimi se da vse pogovoriti, če z njimi gradiš lep odnos; če jih vidiš in slišiš.
Romana: Kljub vsem digitalnim napravam, ki so danes na razpolago, ugotavljam, da so otroci najbolj srečni, ko začutijo energijo, bližino in veselje. Takrat jim ni prav nič dolgčas. Če otroku ponudiš sprehod v naravo, pogovor, skupna doživetja, z njim opazuješ krave, potoček, ribico, bo njega to bogatilo. Nihče me ne bo prepričal, da bo otrok raje izbral sedenje pred televizijo ali tablico.
Žigan, kako se iz otroških let spominjate Romane kot mame? Kakšne vzgoje sta bila z bratom deležna?
Žigan: Romi je bila super mama. V tistem obdobju je imela veliko nastopov, po njih pa smo se kot družina vedno ...
