Avtor uspešnic, pesnik, nagrajeni novinar, nekdanji predavatelj antične zgodovine na Avstralski narodni univerzi in neodvisni učenjak je s sanjskim svetom in sanjami prevzet že od otroštva, ko je preživel več bolezni, ki so mu stregle po življenju.
Na področju sanj je Robert Moss začel poklicno orati ledino, potem ko se je leta 1986 preselil na podeželje v zvezni državi New York, kjer je živo sanjal v jeziku, ki ga takrat ni poznal. Iz svojih izkušenj je napisal niz zgodovinskih romanov in razvil tehniko aktivnega sanjanja, ki jo poučuje še danes.
Priljubljeni strokovnjak za sanje ne navdihuje mnogih po svetu le s svojimi tečaji in triletnim usposabljanjem za učitelje aktivnega sanjanja, temveč tudi s številnimi knjigami o sanjah, denimo The Secret History of Dreaming, Dreamways of the Iroquois in Growing Big Dreams. V njih med drugim razkriva, kako stopiti skozi vrata sanj in domišljije ter preživeti in uspeti v negotovih časih.
Pravite, da ste bili kot otrok večkrat klinično mrtvi.
Pri treh letih so me v bolnišnici v Tasmaniji, kamor so me pripeljali zaradi hude pljučnice, razglasili za klinično mrtvega. Ko sem oživel, je zdravnik rahlo v zadregi rekel mojim staršem, vaš sin je umrl in se vrnil. Ne vem, kaj se je dogajalo, ko sem bil zunaj telesa, vendar se spomnim, kako težko je bilo obdobje po moji prvi smrti. Ves čas sem bil bolan, počutil sem se kot tujec v čudni deželi, bolj domač v sanjah kot v resničnosti. Pri devetih letih so me na nujni operaciji zaradi odstranitve slepiča ponovno razglasili za mrtvega.
Kako ste doživeli to izkušnjo?
Začelo se je tako, da sem izstopil iz svojega telesa in najprej lebdel pod stropom operacijske sobe v bolnišnici v Melbournu ter od zgoraj opazoval svoje telo in medicinsko osebje. Potem sem odplaval skozi vrata in na hodniku videl mamo, ki je jokala. Nisem je hotel gledati žalostne, zato sem se odpravil v lunapark, priljubljen zabaviščni park na plaži.
Mislil sem, da bom užival v vožnji in gledal dekleta v poletnih oblekah, a me je povleklo v drug svet. Tam so me sprejela bitja, ki so bila višja, vitkejša in svetlejše polti od ljudi. Ta bitja so me vzgajala, z njimi sem odrasel in postal starejši. Na avstralskega dečka pod kirurškim nožem sem povsem pozabil. Bil sem presenečen in razočaran, ko sem se spet znašel v telesu devetletnika v operacijski sobi.
V sanjah lahko vadimo za spoprijemanje z izzivi in priložnostmi, ki so pred nami, zato nam pomagajo oblikovati boljšo prihodnost. Če s svojimi sanjami nismo v stiku, smo prikrajšani za osebnega zdravnika, ki zastonj in brezhibno diagnosticira naše telesno, čustveno in duhovno zdravje ter nam ponudi bogato zakladnico podob za samozdravljenje.
