Pšenica Kovačič je certificirana strokovnjakinja na področju dobrobiti, blagočutja in vedenja mačk, ter ustanoviteljica centra mačke kulture Minami Kat. Nanjo se obrne veliko lastnikov mačk, zlasti tistih, katerih mačke se začnejo obnašati borbeno in moteče. Pogosto problem ni toliko v živali, ampak v človeku, ki je ne razume ali ji ne omogoča optimalnih življenjskih pogojev. Žal pa si danes veliko ljudi ljubljenčke, še posebej bolj eksotične pasme, omisli za pridobivanje všečkov na družbenih omrežjih.
Kako postaneš strokovnjak za mačke? Ali je pri nas na voljo študij, ali ste se do znanja dokopali sami?
V Sloveniji formalna izobrazba za to področje trenutno še ni na voljo. Na Veterinarski fakulteti imajo sicer predmetnik o vedenju različnih živali, s katerimi se veterinarji srečujejo v praksi, če se želiš specializirati za vedenje mačk, pa je to mogoče samo v tujini.
Živimo v času, ko je slika na družbenem omrežju več vredna od realnosti. Sama ne verjamem vsem tem objavam na Instagramu, ki prikazujejo ljubke ali smešne mačje prizore, ker žal prevečkrat razberem, da se mačka ne počuti dobro.
Zakaj pa so vas začele zanimati mačke? Ste namreč lastnica tako mačk kot psov.
Kot deklica nisem imela mačk, ker je bil moj oče alergičen nanje. Šele ko sem se odselila od doma, me je našel prvi maček in od takrat so v mojem življenju. Sicer so me pa že od nekdaj zanimale vse živali, tako njihova anatomija in fiziologija kot njihovo obnašanje ter njihova duša. V vedenje mačk sem se nato začela poglabljati, ko sem kot lastnica štirih ugotovila, da jim je zelo težko nuditi vse tisto, kar zares potrebujejo. To, da bi morale biti mačke samo notranje, je namreč mit.
Pa vendar pogosto slišimo, da si nekdo, ki nima veliko časa ali energije za sprehode namesto psa raje omisli mačko, ker ni tako »zahtevna«. Potem to ne drži?
To je velik mit. Ljudje namreč pozabljamo, da so mačke v osnovi prostogibajoče živali. Najprej so živele na prostem, šele nato so postale lastniške. Lastništvo, kot ga poznamo danes, je staro komaj kakšnih 200 let, v zadnji 20 ali 30 letih pa se je šele začela praksa notranjih mačk, ko jih steriliziramo in jim nudimo veterinarsko oskrbo. Trend notranjih mačk je zelo pogojen tudi s spremembo okolja, v katerem živimo ljudje, urbana okolja so bolj prometna, manj je vrtov ali notranjih dvorišč, kjer bi se lastniške mačke lahko varno gibale. A to še ne pomeni, da so se mačkam spremenile osnovne potrebe. Vse današnje lastniške mačke so namreč potomke prostoživečih, in potrebo po gibanju imajo v genih.
Pšenica Kovačič: "Več boste naredili, če se boste z mačko več ukvarjali, se igrali, jo peljali na sprehod, kot pa ji kupili priboljšek ali novo igračo." Foto: Leon Vidic/delo
Ampak zgodovinske najdbe pričajo, da je človeštvo z mačkami sobivalo že pred tisoči let.
Res je, že v neolitiku so bile sopotnice človeka, našli so celo grobove, v katerih so bili ljudje pokopani z mačkami. A takšna simbioza je bila bolj v manjšini, saj so bile mačke tisočletja obravnavane bolj kot koristne živali ne pa ljubljenčki. Tudi v Starem Egiptu se jim ni godilo tako lepo, kot danes zmotno mislimo ...