Petra Greiner Merlak, tista Mariborčanka, ki je ob ljubezni do svoje Sofije posebne otroke spravila na prve strani časopisov in ki je pogosto delila svoje življenje zgolj zato, da bi razumeli, kako je biti mama otroka, ki je malo drugačen. Zdaj Sofije ni več, Petra pa živi novo življenje, v katerem so se karte povsem pomešale. V njem si je dodala še nov priimek, a ohranila »stari« optimizem, ki ga še tako težke preizkušnje ne morejo streti.
Nazadnje sva za Onoplus govorili septembra 2022. Od takrat se je veliko zgodilo.
Začelo se je uresničevati, kar sem takrat rekla, da si želim, in sicer da hočem naslednjih 45 let samo še uživati. Očitno so bile to preroške besede, saj zdaj res uživam.
A kaj je drugače? Ženske slišim pogosto reči, da so dovolj trpele in da je zdaj končno napočil čas zanje. Vendar se to ne zgodi čez noč, za to veselje si je treba prizadevati, mar ne?
No, seveda. Zdi se mi, da smo ženske, mame nekako narejene tako, da dolgo dajemo več, kot v resnici zmoremo. Družino želimo obdržati skupaj, pa čeprav na silo. Zjutraj se ne vprašamo, česa si želimo, ali smo zadovoljne, kakšen naj bo naš naslednji korak, da bi bile izpolnjene, temveč je vse, kar počnemo, za druge. Za otroke, moža … Zato je bila pred dvema letoma nova zaposlitev za polni delovni čas zame resnična prelomnica. Dala mi je samozavest, da zmorem poskrbeti zase.
Ženske se namreč v vlogi žrtve pogosto znajdemo zato, ker se v določenem trenutku pač ne zmoremo postaviti na svoje noge, ali pa smo »preponosne«, da bi se preselile nazaj k staršem. Služba mi je omogočila materialno stabilnost in samostojnost, kar je odprlo prostor zavedanju, kako si želim živeti, in pokazalo na resničnost toksičnega odnosa, v katerem sem bivala. Imela sem ...
