17 ur visela nad prepadom, preden so jo rešili, danes živi svoje sanje

»Nisem želela čakati na upokojitev, da bi šele takrat lahko počela stvari, po katerih je hrepenelo srce,« se transformativne izkušnje v divjini Aljaske danes spominja doktorica biomedicinskih znanosti, naravoslovna vodnica in fotografinja dr. Petra Draškovič Pelc. Po končanem doktoratu iz biomedicinskih znanosti je življenje posvetila temu, kar jo res veseli. Zapustila je svet laboratorijev in začela na Kočevskem ljudi voditi po poteh medvedov in drugih divjih živali. Prizadeva si za ozaveščanje o naravi in njeno ohranjanje. 

Odraščali ste na štajerskem podeželju, blizu gozda in polj. Starši so vas naučili spoštovati naravo. Katero je bilo najpomembnejše učenje, ki so vam ga predali?

Starši so me vedno podpirali pri vsem, kar sem počela, in spodbujali, da počnem to, kar imam rada. Učili so me zaupanja v življenje. Vsak me je usmerjal s svojim pogledom. Oče, ki je sicer tudi lovec, me je kot deklico večkrat vzel s sabo na krmišče in tako sva živalim nosila koruzo. Uživala sem v gozdu in srečevanju živali. Od njega sem se učila spoštovanja in opazovanja narave. Mama me je podpirala bolj v kulturnem pogledu. Spodbujala me je pri obiskovanju tečajev tujih jezikov, glasbene šole, dopisovanja, sprejela je vse moje obiske iz tujine. Velik zgled je bila tudi s tem, kako topel, odprt in gostoljuben je bil in je še naš dom.

Kako ste se začeli zanimati prav za medvede?

Mamin dekliški priimek je Medved, tako da sem v svoji najožji družini že ves čas obkrožena z medvedi, seveda človeškimi. (smeh) Od nekdaj sem tudi rada spremljala dokumentarne filme o medvedih, vedno so name naredili poseben vtis. Sanjala sem o tem, da jih želim videti v živo. Leta 2003 sem šla za tri mesece na Aljasko. Privlačila me je tamkajšnja raznovrstna narava, prostranstva divjine. Povezala sem se z univerzo v Fairbanksu in ameriškim inštitutom USGS office v Anchorageu, kjer sem kot prostovoljka opravljala različne študije. Predvsem sem želela povezati terensko delo z laboratorijem. Obročkali smo kanadske gosi – nanje smo dajali kovinske obročke s številkami, da so lahko kasneje spremljali njihove selitvene poti. Delali pa smo tudi analize DNK v laboratoriju.

Na univerzi v Fairbanksu je bil bolj poudarek na rastlinski identifikaciji, a je bilo oboje krasna izkušnja. Doživela sem toliko lepega. Spoznala sem del velike divjine, videla grizlije, črne medvede in lose. Ko sem se vrnila domov in delala diplomo v laboratoriju, sem podnevi in ponoči sanjala o tem, kako bi šla nazaj. Takoj po končani diplomi sem se še za dva meseca vrnila na Aljasko.

Petra Draskovič Pelc Foto: Stane Draskovič Pelc

Tam ste bili, komaj triindvajsetletna, skoraj ob življenje.

Dan pred odhodom domov sem šla še na zadnji pohod. Nenadoma mi je spodrsnilo na pečini in sedemnajst ur sem kot netopir visela pod njo. Držala sem se za borovničeve korenine. Sprva sem skušala zlesti navzgor. A česar koli sem se oprijela, se je odkrušilo, zato sem kmalu odnehala. Temnilo se je, bila sem žejna. Občasno sem segla po borovnicah, da nisem povsem dehidrirala. Nad menoj, na nočnem nebu, se je pojavil severni sij. Vedela sem, da je to poseben blagoslov. Še zdaj, ko zaprem oči, ga vidim, tako močno je žarel v barvnih odtenkih zelene in vijolične.

Takrat sem stanovala pri domačinu Hansu. Ker se zvečer nisem vrnila, je to takoj sporočil policiji in začeli so reševalno akcijo. Ponoči me niso našli. Zjutraj so poslali helikopter, a me reševalci tudi tokrat niso opazili, saj sem bila oblečena v barve, ki so se zlile z okolico. Kričala sem: Na pomoč! in čez čas me je prijatelj, ki me je tudi iskal, na srečo slišal. Moje koordinate je sporočil gorski reševalni ekipi. Helikopter se je ponovno vrnil, reševalca sta priplezala do mene, me privezala na reševalni pas in skupaj smo se spustili proti dolini.

V celotni zgodbi sem ponosna le na to, da me ni zagrabila panika. Spoznala sem, da imam dve možnosti: lahko se spustim in bo, kar bo, ali pa se držim, dokler bo treba. Danes se mi zdi neverjetno, da sem zdržala toliko ur, držeč se samo za roke. A ko se znajdemo v taki življenjski preizkušnji, se verjetno v nas aktivirajo vse skrite moči. Te izkušnje ne doživljam kot slabe ali kot travmo, prav nasprotno, zanjo sem neizmerno hvaležna. Toliko sem se naučila o sebi, kot se ne bi verjetno nikjer drugje. Ugotovila sem, da lahko premikam gore, če želim.

Takrat sta se vsa moja energija in moč usmerili v željo po preživetju. Čutila sem, da še ni prišel moj čas za smrt in da imam svetu še veliko dati. Imela sem veliko časa za razmišljanje o tem, kaj je v življenju res pomembno. Nisem želela čakati na upokojitev, da bi šele takrat lahko počela stvari, po katerih je hrepenelo srce. Dobila sem pogum, da sem segla po sanjah.

Petra Draskovič Pelc Foto: Stane Draskovič Pelc

Kaj ste naredili po vrnitvi domov?

Posvetila sem se podiplomskemu študiju na medicinski fakulteti v Ljubljani, za katerega sem bila dogovorjena že pred odhodom na Aljasko. Štiri leta in pol sem delala kot mlada raziskovalka na področju biomedicine na Kemijskem inštitutu in tam doktorirala. Čeprav mi je bilo delo v laboratoriju všeč in sem uživala v njem, sem močno pogrešala stik z naravo in fotografiranje. Po doktoratu sem sicer nekaj let delala v manjšem podjetju, a leta 2015 sem se podala na samostojno pot in svoje hobije skušala pretopiti v poklic in poslanstvo. Na to je zagotovo vplivala tudi izkušnja z Aljaske.

Z možem Stanetom sta oba naravoslovna fotografa, tudi sicer imata veliko skupnih zanimanj.

To je res velika prednost. Oba sva najbolj srečna v naravi. Naravoslovni fotografi smo posebni. Pogosto dolge ure čakamo na istem mestu. Hvaležna sem, da lahko to strast deliva drug z drugim. Spoznala sva se na predavanjih, ki sem jih organizirala v okviru Prirodoslovnega društva Slovenije, kasneje pa me je povabil na zmenek. Našel je triprstega detla in me povabil na skupno fotografiranje. Sledili so še mnogi potepi po Kočevskem, kjer sva fotografirala naravo. Kmalu sem se preselila k njemu in sčasoma sva ustvarila skupen dom.

Petra in Stane Draškovič Pelc, partnerja in fotografa. Foto: Stane Draskovič Pelc

Kako se je nadaljevalo vaše raziskovanje medvedov in njihovega življenja pri nas?

Nekaj časa sem sodelovala z biotehniško fakulteto v projektu Life Dinalp Bear, zlasti na področju ekoturizma. Prisotnost zveri še vedno spremljam. Odkar živim na Kočevskem, veliko časa preživim v gozdu. Iščem motive za fotografiranje in spoznavam okolje. Ob tem seveda opazim tudi sledi in številne znake medveda, volka, risa. Občasna so tudi srečanja. Precej nepredvidljiva, a izjemno lepa. Medvedi se ljudem izogibajo, saj se nas bojijo. Je pa res, da s svojo dejavnostjo in načinom življenja prihajamo vedno bližje njihovemu življenjskemu prostoru. Zato je še toliko bolj pomembno, da se vedemo odgovorno in skušamo preprečiti morebitne konflikte. V mislih imam z električnimi pastirji ograjeno pašno živino, čebelnjake, preprečevanje dostopa do lahko dostopne hrane, tudi v kompostnikih in zabojnikih, sprehajanje psov na povodcih. Ljudje sami lahko tukaj največ naredimo za sobivanje.

Ko sem začela turistično voditi po Kočevskem, sem želela to še bolj osvetliti s primeri dobrih praks, kjer je mogoče videti, da je sobivanje mogoče. Želela sem približati medveda in njegov življenjski prostor. Kako ga »čutimo« v gozdu, ne da ga tudi vidimo. Seveda je čudovito, če ga imamo možnost tudi v živo spoznati, kako graciozno se lahko giblje, potiho pride, spretno spleza na drevo. A zgolj na sprehodu po gozdu so taka srečanja bolj redkost kot pravilo. Iz namenskih opazovalnic pa je to seveda mogoče in tu sodelujem tudi z lovci.

V čem je vaš način vodenja po naravi edinstven?

Skušam približati življenjski prostor medveda in s tem tudi njega. Malo ljudi ve, kako živi ta posebna, karizmatična žival. Skupaj spoznavamo znake prisotnosti, skušamo razumeti, kaj potrebuje. Iščemo njegove odtise, spoznavamo drevesa, ki jih označuje ali se drgne vanje, vidimo, kje se je hranil. Ob vsem tem razvijamo odnos do njega in skušamo razumeti, zakaj je tako pomembno, da smo odgovorni. Seveda goste tudi poučim, kako ravnati, če bi ga srečali sami. Hkrati se skušam vživeti v ljudi, ki pridejo k meni, jih začutiti. Zato delam z majhnimi skupinami, v katerih lahko podajam vsebino individualno. Prilagodim se posameznikom in njihovim interesom, navežem pristen stik.

V resnici je vsako vodenje edinstveno, saj nastane v izmenjavi z gosti. Pogosto gre z menoj samo ena družina, včasih celo zgolj ena oseba. Tako je stik pristnejši, počutijo se varnejši, morda je tako doživljanje narave še močnejše. In to začutijo kot prednost. Velik delež gostov so tujci, epidemija je razmerje nekoliko spremenila. Tako prihajajo tudi slovenski gostje, ki morda tudi zaradi turističnih bonov na novo odkrivajo Slovenijo. Slovenci še niso tako vajeni vodenega ogleda gozda. A če se zanj odločijo, spoznajo marsikaj novega in ga začnejo gledati z drugimi očmi.

Vodenje po sledi medvedov (in drugih zveri) in opazovanje medvedov je zgolj en segment mojega dela. Kočevska skriva še marsikaj drugega, številni kotički so še precej nepoznani in skušam jih odgovorno predstaviti. Tudi pragozdove in del Unescove dediščine, ki jo imamo pri nas, na primer pragozd Krokar. Tukaj so še fotografski potepi, delavnice, vodene aktivnosti gozdnega detoksa ali gozdne kopeli, kjer s čuti spoznavamo druge razsežnosti gozda. Želim si, da bi del tega, kar imam tako rada, prenesla tudi na svoje goste. Pokažem jim skrivnosti gozda s svojimi očmi, drobne podrobnosti narave, ki jih ponavadi spregledamo.

Kako se odzovete, kadar srečate medveda in niste na opazovalnici?

Skušam biti mirna, ga z umirjenim glasom opozoriti nase in se počasi umakniti. Nikakor ne kričimo, s tem ga lahko še bolj prestrašimo. Srečanja so bila doslej vedno lepa. Medved se običajno že mnogo prej umakne in gre po svoje. Spomnim se, kako sva z možem enkrat hodila po gozdu, obsijanem z rdečo večerno svetlobo. Pomislila sem: Kako lepo bi ga bilo zdaj srečati. Kmalu zatem je Stane tiho rekel: Tam je! Hodil je malo pred nama in potem zavil v dolino. Največkrat ga srečamo, ko nam prečka pot. Seveda je lahko neprijetno, če ga presenetiš. Medvedke kot mame branijo svoje mladiče, previdnost velja tudi, kadar nimamo psa na povodcu. A ponavadi se samo umakne. Ni mu do tega, da bi nas preganjal kot potencialno hrano. (smeh)

Neprijetno izkušnjo sem imela le enkrat samkrat, na Kamčatki. Zgodilo se je v sekundi. Velik, močan medved, imel je okoli 500 kilogramov, je pridrvel v našo bližino in na svoj način pokazal, da je on glavni na tistem teritoriju. Ker je bilo takrat na razpolago malo hrane, je bil še bolj občutljiv in agresiven. Z ruskimi raziskovalci smo v šoku samo odskočili. Bili smo opremljeni s spreji, a zgodilo se je tako hitro, da nismo mogli storiti ničesar. Na srečo se je hitro umaknil nazaj k svojemu plenu.

Koliko je možnosti, da v kočevskih gozdovih vidimo volka? Nam naj ne bi bil nevaren, v zadnjih sto letih ni bilo nobenega napada na človeka.

Več smo v gozdu, večja je verjetnost. Pa še nekaj sreče potrebujemo. Doslej sem v živo volka srečala petkrat in tukaj se štejem za srečnico. Tudi on je zelo nepredvidljiv. S Stanetom živiva v manjši vasi na robu gozda in včasih slišiva njihovo tuljenje. Kot prostovoljca več let sodelujeva tudi pri »howlingu« oziroma izzivanju volčjega tuljenja. Tako skušamo čim bolj popisati njihovo prisotnost na terenu. Seveda sledenje, zbiranje vzorcev urina in iztrebkov ravno tako povejo veliko o njih, kot tudi posnetki iz avtomatskih lovskih kamer. Srečanja pa so precej redka in težko jih je predvideti.

Tuljenje je zanimivo, je neposredna izkušnja, ki naredi močan vtis na vse prostovoljce, še posebno če se volk odzove. Eden mojih prvih odzivov je bil pozno ponoči, po precej zanimivih dogodivščinah in peripetijah. A ko se je volk odzval, se je nekaj v meni zdrznilo, prebudilo. Težko je opisati ta občutek z besedami, treba ga je doživeti. Poznavalka volkov Elli H. Radinger je ob slovenskem izidu njene knjige Modrost volkov obiskala Slovenijo. Njena velika želja je bila, da bi spoznala pragozdove. Hvaležna sem založbi, da so jo pripeljali do mene in sva lahko v najlepšem okolju izmenjali nekaj izkušenj. Stik s pragozdom se je je zelo dotaknil.

Kateri je vaš življenjski moto?

Moj slogan je: Raziskuj. Navdihuj. Varuj. Tega se, odkar sem na Kočevskem, še bolj držim. Tu imamo šest pragozdov, ki so pomembni in dragoceni. Kaj nam pomaga, če imamo tako edinstveno Unescovo dediščino, nimamo pa odnosa do nje? Želim si, da območje, po katerem vodim ljudi na doživetja, ostane čim bolj nedotaknjeno. Da ljudje razvijejo odnos do njega, ga začutijo, cenijo in začnejo bolj skrbeti zanj. Od ljudi na Aljaski, zlasti Inuitov, sem se naučila globokega spoštovanja narave in povezanosti z njo. To je v meni kot seme, ki raste, se razvija in deluje v tej smeri.

PREBERITE ŠE --> Elli H. Radinger: Divjina mi je dala ogromno

Decembra 2017 smo imeli močan vetrolom. Šele aprila naslednjega leta sem lahko spet šla po poti, po kateri pogosto vodim ljudi. Toliko ogromnih, tristoletnih jelk je ležalo na tleh. Bilo je, kot da bi se znašla na območju vojne. Pogled nanje me je pretresel. Potem pa sem si rekla: Kdo sem, da sodim o tem, kaj je dobro in kaj slabo? Bilo je blizu pragozda in imela sem priložnost opazovati, kaj pragozd res pomeni. Kako se bo odzval, ne da bi vanj posegel človek? Kako hitro se te rane celijo? Iz padlih, trohnečih dreves začnejo poganjati mlade bukve, saj dobijo svetlobo za rast. V resnici je to izjemna priložnost za učenje in še boljše razumevanje.

Pragozd je poln utripa življenja, spremembe so stalne, morda celo njegovo gonilo. Z osebnega vidika je zame to kot katedrala, svetišče, kamor človek ne vstopa. Lahko jo samo občuduje s poti. A njegovo čarobnost, mogočnost, divjost, surovost in lepoto se da začutiti tudi od tam, kjer je še dovoljeno hoditi. Pomembno se je vrniti k spoštovanju narave in je ne več izkoriščati. Začeti jo moramo imeti radi. Le tako jo bomo lahko očuvali, saj brez nje ne bomo preživeli. Mislimo, da jo varujemo zaradi nje, a to počnemo zase. Narava zmore veliko bolje brez nas. (smeh)