Pater Karel Gržan: O tem nimamo pojma, a se skrivaj dogaja
Ob koncu leta radi špekuliramo ob lestvici 100 najbogatejših Slovencev, ki jo že vrsto let izdaja časopis Finance. »A zanimivo je,« pravi pater in mislec Karel Gržan v svoji zadnji knjigi Mir: »Številne svetovne voditelje, politike in podjetnike denar sploh ne briga.« V obsežnem poglavju Gržan opozarja na t. i. hrematizem, ki se skriva za pojmom ekonomije, spreminja družbeno strukturo in ukaluplja našo miselnost.
Je hrematizem sodobni pojav?
Hrematizem je obstajal od nekdaj, zato je zelo pomembno, da vemo, kaj je hrematizem in kaj je ekonomija. Usodno je, če dovolimo, da se koncept hrematizma enači s konceptom ekonomije. Ekonomija je sama po sebi lahko samo etična, saj že sam izraz ekonomija vsebuje dva pojma, in sicer dom in zakon.
Ekonomija vedno odkriva zakonitosti, po katerih se lahko vsi na tem svetu počutimo doma. Domači. Ne samo ljudje. Gre tudi za odnos do stvarstva. Politika pa mora to uzakoniti. V ekonomiji je kopičenje bogastva omejeno glede na odnos do drugih. V hrematizmu te omejitve ni. Hrematizem je oblika, v kateri posamezniki, v bolj ali manj suženjskih odnosih delujejo oz. živijo v odnosu do peščice izbranih.
Vemo, da ima večino kapitala peščica izbranih. Antonio Guterres, generalni sekretar Združenih narodov, je v sporočilu ob dnevu človekovih pravic za leto 2023, zapisal: »Svet izgublja tla pod nogami. Revščina in lakota naraščata. Neenakost se poglablja. Avtoritarizem narašča ...« Medvladno združenje nevladnih organizacij za boj proti revščini Oxfam je že januarja 2017 objavilo, da lahko najrevnejšo polovico človeštva »kupi« zgolj osem najbogatejših ljudi na svetu, medtem ko en odstotek najbogatejših ljudi poseduje več premoženja kot vseh ostalih 99 odstotkov. Razlika med bogatimi in revnimi se ob tem podatku iz leta v leto povečuje. Da pa je lahko postal hrematizem zmagovit oz. da se je lahko legaliziral, se je skril v pojem ekonomije.
Zame je hrematizem največji transvestit sodobnega časa, ker se preoblači v svoje nasprotje. Volk v ovčjo kožo. Preprosto zato, da lahko rovari, da lahko neovirano deluje na tem svetu. Zato se je skril, tega izraza ni, in mi nimamo pojma o ločevanjih, ki pa sta bistveni. Znamo ločevati odpadke, vemo, da v koš za biološke odpadke ne sodi plastika. Bi pa morali ob izrazu ekonomija imeti ozaveščen izraz hrematizma, da bi vse tisto, kar ne spada v ekonomijo, kar ni etično, kar ni v pravičnem, spoštljivem in odgovornem odnosu do posameznika, vrgli v koš za hrematizem.
Hrematisti hočejo, da jih kritiziramo. Da se jih bojimo. Zato nam ponujajo edine možne rešitve, se kažejo kot rešitelji. Ampak zato se ne smemo osamiti. Ne izgubljati energije in časa v temi, ker s tem temo podpiramo. In tu imamo ogromno dela. Povezovati se moramo.
Stari filozofi so imeli pojme ločevanja. Mi smo jih izgubili. Tudi zelo debel slovar tujk tega nima. Zato ga je nujno treba uvesti nazaj, da bomo lahko ločevali med tem, kar budi žlahtno človečnost, in med tem, kar žlahtno človečnost duši. Če na tem svetu vsak dan umre od 22.000 do 55.000 otrok zaradi revščine; 22.000 navaja gospa Anica Mikuš Kos v Sobotni prilogi, 55.000 mi je povedal prijatelj, ki je dober poznavalec situacije v svetu; jaz sem nekje citiral 36.000. 10.000 gor ali dol – nam je vseeno!
Če bi en otrok umrl zaradi revščine, bi to morala biti novica! Tako pa nam je 30, 40 ali 50 tisoč dopustno! To pomeni, da ta svet ne teče po principih ekonomije, ampak po principih hrematizma. To ne pomeni, da je v obstoječi ekonomiji vse zanič. Ne. Ima pa tisto, kar bi morali izvreči v koš hrematizma, in jasno označiti, da je nedopustno, da je nečloveško, da sploh obstaja.
In vedno znova, ko nam politiki govorijo o edinih možnih rešitvah ekonomije, bi jim morali vedno znova zastaviti vprašanje; kaj pa se je tu pritihotapilo hrematističnega, kaj pa je dejansko ekonomija. In tisti, ki so strokovnjaki za ekonomijo, bi morali sami ozavestiti, da mora ekonomija temeljiti na etičnih principih, ne pa na principih, ki jih je legaliziral hrematizem.
Ampak denar je moč. In s tem je to potlačenje etičnega veliko enostavneje …
Ja, saj to je ta princip manipulacije s človeštvom, ki ni samo na področju ekonomije, hrematizma. Nasploh nam želi ponujati edine možne rešitve, ki pa so dejansko edine dopustne rešitve za hrematistični koncept vladavine. Še zdaleč pa ne edine možne. Tu je pomembno, da ozavestimo tudi manipulacijo. Kako človek apatično sprejema avtoritete, ki mu vsiljujejo nežlahtne rešitve, in mi jim hipnotično verjamemo. Edinim možnim rešitvam.
Tako lahko pomislimo: prihodnje leto bo 250 let, kar je Marija Terezija uvedla obvezno šolstvo. Fino, mora biti javno šolstvo, toda ne na konceptih, kot so postavljeni. Ker so problematični. V čem? Predte postavijo avtoriteto, ki ti pove, kaj je edina resnica, edino pravilno, in če ponoviš to, »kar je edino pravilno«, si nagrajen s priznanjem, dobro oceno. A to ni edini možni način šolanja. Če gremo nazaj, vidimo, da je šolstvo nekoč dopuščalo več kreativnega razmišljanja.
PREBERITE ŠE -> Karel Gržan: Slovenci bi morali čim prej stopiti skupaj in jasno reči ne
Kaj to pomeni? Če se ozremo samo na Tomaža Akvinskega – on je bil dogmatik, in posledično mislimo, da je on ukalupljal pamet. Kje pa! On je bil profesor na pariški univerzi. Če beremo njegova dela v originalu ali pa prevedena, v svojih zapisih vedno napiše »zdi se«. Ne reče resnice, ampak »zdi se«, in potem na kratko opiše smer, v katero želi voditi razmišljanje. Ampak pod ta »zdi se« napiše: »proti temu pa govorijo naslednja dejstva«. In pošteno navede in potem z odprtimi kartami razpravlja pred študenti. Študentje pa so na koncu imeli t. i. disputacijo. To je bila t. i. izmenjava uvidov, da so lahko skupaj lažje mislili kreativno, mislili dopolnjujoče, mislili naprej.
In če se vrnem na hrematizem – zdaj nam rečejo: »edina prava rešitev, za vas najboljša rešitev« … Dajte nam misliti, kaj je za nas dobra rešitev! Dajte nam možnost razlikovanja, da bomo lahko razlikovali, kaj je za nas dobra rešitev, da bomo lahko iz obstoječih konceptov t. i. ekonomije izvrgli to, kar vanjo ne sodi. In boste vi, ki ste strokovnjaki, razmišljali o zakonitostih, ki jih bo potem politika uzakonila, da bo na tem svetu vsem lepo. Zdaj pa živimo v krasnem norem svetu, ki dopušča norosti, jih legalizira in celo uzakonja.
Kaj pa spremeniš, če se vsi dobivamo na kavi in »šimfamo« šefa? Nič. Zlo ostaja v zlu. Ustvarimo grozno moreče vzdušje in ta mora traja. Če bomo pa ozavestili manipulacijo in jo ironizirali, se bomo osvobodili tega »norca«.
A je tega zadnje obdobje več ali se o tem vendarle več in bolj glasno govori?
Tomaž Akvinski – pa je to mračni srednji vek – je kljub vsemu dal misliti. Nam ne dajo misliti, ne dovolijo. Povejo, kaj je pravilno. To je ukalupljanje pameti. In če človek ne misli pravilno – to pomeni, ne misli, kot mu rečejo, da je pravilno – je moteč. Tu je strašno, v kaj je zašel koncept izobraževanja. Duši kreativnost.
Da ne bom napak razumljen, moj globok poklon učiteljem, opravljajo izjemno poslanstvo, ampak mi moramo odpirati misel, da bo postala kreativna. Mi moramo iz slepe ulice civilizacije domisliti izhod. Ampak če nam bodo samo drugi govorili, kako naj mislimo, ne bomo domislili. Zato so zame zelo dragoceni ljudje, ki jih niso dali utiriti. Ker nam dajo misliti.
Danes je pomembno, da nam nekdo da misliti, ne pa, da nam govorijo, kako naj mislimo. Nas so zapeljali v koncept resnice, kot koncept ideološkega pojma. Religioznega celo! Mi bi morali govoriti o osebnih spoznavnih resničnostih, ker če jaz govorim o osebni spoznavni resničnosti in nimam enoumne rešitve, imam pestrost mnenj za in proti, potem bom radoveden, kakšna je vaša osebna spoznavna resničnost. Preraščamo ideološki religiozen pojem resnice in gremo v dopolnjujoče, sodelujoče, iščoče. Kar bogati, odpira razmislek. V tej smeri moramo iti, sicer nas skregajo. Kar pomeni, da se grupiramo v polariziran krog.
PREBERITE ŠE -> Ekvilizem je naše edino upanje
Meni gre najbolj na živce, če mi nekdo reče: »Pater, jaz pa razmišljam ravno tako kot vi!« To je grozna izjava! Jaz hočem vedno dati v razmislek in zato vedno znova poudarjam, da ne govorim resnice, temveč samo svojo spoznavno resničnost in mi je zelo dragoceno, če dam misliti in če mi tisti, s katerim se pogovarjam, da tudi sam misliti s svojo osebno spoznavno resničnostjo. In mi je muka, če imam na drugi strani nekoga, ki ima svojo religiozno ali ideološko resnico in je ogrožen. Zato imajo ljudje z mano probleme. Ker ne vejo, na kateri strani sem.
Jaz nisem na nobeni strani. Nočem biti ujetnik ene strani, resnice. Hočem, da končno zadihamo, da pustimo razmislek svobodi. In ko bomo to naredili, potem bomo tudi vedeli, da je v tem, kar govorijo, o edinih možnih resnicah ekonomije, past. Da je tu ujetost, zapor in bomo tudi tu zahtevali, da nam dajo misliti.
Spoštujte moj razum. Ker ni tako enoznačno. Posebej ko vidim situacijo, ki jo kar naprej rešujejo in obljubljajo, da nam bodo dali boljši svet. Ne dovolimo vam več te smeri: potopitve žlahtne človečnosti, hočemo, da spoštujete našo misel in da se zopet usedemo v krog, kot je v Vrbi, in drug drugega poslušamo, si odpiramo misel in skupaj iščemo pot do žlahtne človečnosti.
Skupnost napreduje s pogovorom. Z brainstormingom (možgansko nevihto), s pro et contra, s tehniko šestih klobukov razmišljanja itd. A zdi se, da vedno več vodij deluje na način, da ljudi med sabo skrega …
To je model manipulacije človeštva. Deli in vladaj. Lahko se dogodi v firmi, v politiki. Ljudje, ki nočejo, da se odpira misel, ki hočejo manipulirati, bodo vedno polarizirali. Ker nas hočejo uniformirati na eno stran. Ampak mi se ne bomo tako šli. Ker se vedno večjemu številu ljudi zdi ta koncept bedast, bebav in za vreči v koš za odpadke, ne vem, sicer, kaj bi na njem pisalo, verjetno tudi hrematizem.
Glavnim šefom, manipulantom ni do denarja. Denar nima podlage. To je neka vtipkana cifra v neke privatne ameriške FDA banke in s tem nas umetno držijo. Zanje pa je »last, slast, oblast«. Njim je igra s človeštvom kot igra na šahovnici. To je njihova strast.
Ampak, zakaj se je tako težko izviti iz tega modela?
Zato ker smo rojeni v svetu dvojnosti. Bojevati se znamo, sodelovanja pa bi nas morali naučiti. In to bi morale biti vaje dopolnjevanja in sodelovanja. Takšna vaja harmonizacije v raznolikosti skupnega cilja je slovensko večglasno petje. Takšna vaja je ples – kjer se morata dva uskladiti za skupni cilj. Ampak koliko je tega?
Mi imamo že od malega vaje; recimo, človek ne jezi se – misli samo nase, na svojo družino, druge samo preskakuj, še bolje, če jih vržeš iz igre, ti moraš biti zmagovalec. To je legaliziran koncept. Ali pa mikado.
PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Rešitev imamo na dlani – treba se je odreči kapitalizmu
Ni to vaja za finomotoričnost?
Tudi, ampak je predvsem vaja, kako otroka navadiš, da drugim gleda pod prste in jih vrže iz igre, pa sebi čim več nagrabi. Saj se da upravičiti s finomotoriko, pa tudi človek ne jezi se se da upravičiti s tem, da se navadiš, da se ne jeziš. Ampak volk se vedno preoblači v ovčjo kožo. Na nezavedni ravni tako legaliziramo marsikaj.
Zame zelo problematična je igra med dvema ognjema. Avtoriteta skupnost razdeli na dva pola. In potem se gredo zbijanje. In kaj se tu legalizira? Če je tu legalno zbijanje, je kasneje tudi pobijanje. Samo obleči se moraš drugače in reči: oni pa niso naši, oni so ogrožajoči. In to rečejo na eni strani in na drugi. In potem postane dopustno tisto, kar bi moralo biti skrajno nedopustno. Da človek ubije človeka.
To so temeljna merila, ki jih ne moreš prekoračiti. Ubiti človeka. »Ja, kaj pa v sili?« me včasih kdo vpraša? Včasih je bila skupnost. Kaj so naredili? Včasih so bili ljudje, ki so rovarili zoper žlahtno človečnost izločeni iz skupnosti.
Nedavno sem slišal pri poročilih, da EU ponuja milijon topovskih izstrelkov za tanke. Pa čujte! Kje smo mi? Kje bodo ti izstrelki končali? Ozavestiti moramo manipulacije, jih ironizirati, ker so nore, bolne in izrojene. To je bilo včasih poslanstvo dvornih norčkov! … In potem takoj z mislijo kreirati bolj žlahtno človečnost. Ne smemo izgubljati časa s tem, da bomo zdaj samo »šimfali«! Ne!
Ampak to je najlažje!
To je najlažje, ampak to je past! Ker »šimfanje« so nizke vibracije in zlo podpira zlo. Hrematisti hočejo, da jih kritiziramo. Da se jih bojimo. Zato nam ponujajo edine možne rešitve, se kažejo kot rešitelji. Ampak zato se ne smemo osamiti. Ne izgubljati energije in časa v temi, ker s tem temo podpiramo. In tu imamo ogromno dela. Povezovati se moramo.
Četudi sem navidez sam, ko kreiram to žlahtno človečnost, jo kreira še veliko drugih, čeprav zanje ne vemo. In ko pletemo to mrežo … ko ta mreža zajame 13 odstotkov človeštva oz. skupnosti, pritegne, da tudi drugi lažje izstopijo. Ampak pomembnih je teh prvih 13 odstotkov. Zato šteje vsak. Ena od manipulacij je tudi: nekdo nas bo rešil. Ne, ti si pomemben, vsak je pomemben. Da da misliti. V vsakem od nas je božanska iskra.
Če pamet ni posvečena s srčnostjo, je lahko smrtno nevarna. In hrematistična logika je smrtno nevarna, saj ni posvečena s srčnostjo, ampak jo vodi pohlep. Podpirajo pa jo tudi doktorji znanosti. Zato zame ni več častni naziv doktor znanosti, pač pa vehte in vedanjci. Mi smo jih negativno prikazali kot »Pehte« in »Bedance«.
Torej si oblast načrtno želi »šimfanja«?
Ja, seveda! Ker s tem jih podpremo! Kaj pa spremeniš, če se vsi dobivamo na kavi in »šimfamo« šefa? Nič. Zlo ostaja v zlu. Ustvarimo grozno moreče vzdušje in ta mora traja. Če bomo pa ozavestili manipulacijo in jo ironizirali, se bomo osvobodili tega »norca«. Ko bomo ironizirali in ko bo on začutil, da mi tega ustrahovanja ne jemljemo resno, bo znorel od groze. Ampak to ne sme biti naš cilj. Mi moramo kreirati: »gremo se drugače«. To je tista revolucija, ki je evolucija. Tudi tu je »revolt«. A ne jeze in besa, ampak prebujenja, svetlobe. To so koncepti in te koncepte so naši predniki poznali.
PREBERITE ŠE -> Karel Gržan: Politiki so se začeli igrati religijo
Kdo pa so hrematisti? Izpostavljate ljudi, ki imajo toliko preveč vsega – tudi denarja – da jim ni cilj pridobivanje tega …
Glavnim šefom, manipulantom ni do denarja. Denar nima podlage. To je neka vtipkana cifra v neke privatne ameriške FDA banke in s tem nas umetno držijo. Zanje pa je »last, slast, oblast«. Njim je igra s človeštvom kot igra na šahovnici. To je njihova strast.
Bi lahko temu rekli lutkarstvo?
Njihova strast je oblast in to je nevarno. To je strast manipulantov. Premikanje figur na šahovnici sveta. O tem pišem v knjigi Ta krasni nori svet. Poznate vehte, vedanjce? Mi smo celostno inteligenco skrčili na možgane.
Oprostite, ne. Kdo so vehte in vedanci? Spominja na like iz Kekca …
Inteligenca mora biti celostna. Srčna, intuitivna, duhovna, praktična. Če pamet ni posvečena s srčnostjo, je lahko smrtno nevarna. In hrematistična logika je smrtno nevarna, saj ni posvečena s srčnostjo, ampak jo vodi pohlep. Podpirajo pa jo tudi doktorji znanosti. Zato zame ni več častni naziv doktor znanosti, pač pa vehte in vedanjci. Mi smo jih negativno prikazali kot »Pehte« in »Bedance«.
Vehte in vedanci so tisti, ki so živeli malce odmaknjeno, zato, da so lahko imeli celostno inteligenco, da so lahko v tihoti zaznali in razbrali tisto harmonijo, ki je bila podporna za zdravljenje ljudi. Oni so bili malce čudni, a samo zato, da so imeli možnost vzpostavitve te žlahtnosti z vsem bivajočim. Tudi rastlinami, živalmi. V sožitju. Odnosnost z vsem, kar nas obdaja. To je ekonomija.
