Pater Karel Gržan: Danes manjšina upravlja z večino v suženjskih razmerah
Pater Karel Gržan je človek širokih obzorij in velikega srca. Je magister teoloških ved in doktor znanosti s področja literarnih ved. Poleg duhovniškega poklica se posveča tudi pisanju knjig, preko katerih osvetljuje številne teme. Veliko časa nameni raziskovanju in nenehnemu učenju. Kljub vsem nazivom in pridobljenemu znanju pa navdahne s svojo skromnostjo, srčnostjo, toplino in ponižnostjo do življenja. Ne glede na vse preizkušnje ostaja zvest svojim najglobljim vrednotam in to tudi izžareva.
Imate disleksijo. Ta vas je že od malih nog, predvsem tekom šolanja, zelo ovirala, vendar ste kasneje uvideli, da vam je tudi veliko dala. Kako sicer menite, da lahko neka težka izkušnja, skozi katero človek gre, doprinese k njegovi rasti?
Pred kratkim je izšla knjiga, ki sem ji dal naslov Kakor na Nebu tako na Zemlji; Zvezdne poti. V uvodu te knjige je zahvala. Najprej se zahvalim tistim, ki so me spremljali na tej poti 18-letnega raziskovanja. Druga zahvala je namenjena disleksiji, ker če bi razmišljal utirjeno, ne bi zmogel uvideti vsega tega. Dislektiki smo namreč navajeni miselne gibčnosti, kajti pot do dobrega rezultata moramo poiskati na svojski način.
Tretja zahvala je namenjena moji pregorelosti, zaradi katere sem leto dni preživel na mali župniji, kjer sem imel dovolj časa za raziskovanje. Z disleksijo in pregorelostjo imam podobno izkušnjo: Ko se zaprejo ena vrata, se odprejo druga, je pa vmesno stanje nelagodno za občutja. Tudi ko sem doživel možgansko kap, sem razmišljal predvsem o tem, česa vsega zaradi nje ne morem početi. Smilil sem se samemu sebi. Verjetno je bilo tudi to obdobje potrebno, da je otrok v meni izjokal svojo stisko. Potem pa uvidiš, da ti nova situacija odpre nove razsežnosti, do katerih sicer ne bi prišel. Res je, da sem od tega dogodka dalje nekoliko bolj pozabljiv, vendar mi možgani prav tako delujejo in mi na vsake toliko postrežejo z določenim uvidom, spoznanjem, do katerega sem se moral nekoč dokopati z obsežnimi miselnimi procesi.
Zelo pomembno je, da smo pozorni predvsem na to, kar nam je v življenju dano, česa se lahko veselimo. Hvaležnost v zavedanju lepega krepi srce in svetli misli, da se lažje spoprimemo s težjimi preizkušnjami.
Kaj ti pomaga zgolj razum, če ta ni posvečen s srcem; z občutkom do narave in sočloveka? Če krepimo le razum, lahko ta postane zelo nevaren. Ne pozabimo, da je bilo na sojenju v Nürnbergu veliko doktorjev znanosti, ki pa niso imeli razvite empatije.
Zasledila sem, da ste po lastni volji eno leto živeli kot brezdomec. Kaj vas je napeljalo na to odločitev in kakšna izkušnja je to bila za vas?
To je bilo najboljše leto mojega življenja. Ne bom rekel, da je bilo lahko, je bilo pa zelo polno. Kako je prišlo do te odločitve? Ena od dram, ki jih je napisal slovenski dramatik in pesnik Stanko Majcen, nosi naslov Ženin na mlaki, ki govori o tem, kako se je Jezus s tem, ko je stopil na blatne in prašne ceste sveta, želel približati ljudem v stiski. Ta zgled je pritegnil svetega Frančiška Asiškega, da je odložil status privilegiranosti in zavarovanosti, si nadel preprosta oblačila tistega časa in stopil na ceste k ljudem. Tako se jim je lažje približal.
Ta lik me je pritegoval, zato sem kot nekdo, ki ima duhovni poklic, stopil v enega izmed redov, ki živi po vodilih Asiškega. Od pristojnih sem izprosil eno leto izkustva življenja na cesti. V tem času sem sicer imel pribežališče. Hišica je bila brez elektrike, voda je bila dostopna samo v kleti, sanitarije na 'štrbunk' pa sem si moral urediti sam. Sicer pa sem bil večino časa na poti.
Na tej poti so me ljudje lahko videli 'čudnega', zato so odpadle zavore, in tudi oni so si ob meni upali biti čudni; torej pristni in odprti v realnosti svojega življenja. To so bila poglobljena srečanja. Drug drugega smo osrečili, ker smo se osrčili. Po enem letu takega življenja pa nisem imel dovolj vere in zaupanja, da bi nadaljeval, zato sem postal škofijski duhovnik.
Veliko govorite o tem, da se šolski sistem osredotoča predvsem na racionalno inteligenco, medtem ko obstajajo še številne druge.
Ponovno bi bilo potrebno obuditi žlahtno človečnost. Za to pa bo treba ob racionalni inteligenci ovrednotiti tudi ostale: srčno, praktično, duhovno, intuitivno, estetsko in druge. Tudi socialno s poudarkom na medsebojni spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti v sobivanju.
Kaj ti pomaga zgolj razum, če ta ni posvečen s srcem; z občutkom do narave in sočloveka? Če krepimo le razum, lahko ta postane zelo nevaren. Ne pozabimo, da je bilo na sojenju v Nürnbergu veliko doktorjev znanosti, ki pa niso imeli razvite empatije. Sistem vzgoje in izobraževanja bi nam moral pomagati, da se vsak uresniči v svoji poklicanosti. Če (o)cenimo in razvijamo samo racionalnost, potem človeka ne vidimo v njegovi celoviti resničnosti in v neponovljivi izvirnosti.
PREBERITE ŠE --> Pater Karel Gržan: Vedno več ljudi misli s svojo glavo
Avstrijski dokumentarni film Abeceda govori o tem, da je 98 odstotkov otrok nadpovprečno nadarjenih; seveda vsak v koktajlu njemu danih inteligenc. Jaz bi sicer podatek nekoliko popravil; 100 odstotkov otrok je visoko inteligentnih, saj se nekateri rodijo v ta čas in prostor samo zato, da bi ga srčili. Mi pa te ljudi odrinemo na rob družbe; in to na našo škodo. Potem se vrednoti zgolj storilnost, ne pa tudi srčnost.
Ko pride nekdo v izobraževalni proces, bi morali najprej prepoznati spekter njegovih talentov. Ga potrditi kot vrednega in ga spodbujati, da razvija in uporablja svoje darove, da bo lahko uresničil svoje poslanstvo. Po drugi strani pa je treba uvideti njegova šibka področja, ker so ta pedagoški optimum za vzgojo sodelovanja in dopolnjevanja. Ni bolj in manj vrednih ljudi. Tudi živali so inteligentne. Zelo razvito imajo na primer intuitivno inteligenco.
Nobena zdrava pamet in znanost ne obstajata brez znanstvenega dvoma in raziskovalne vedoželjnosti. Predvsem pa moramo biti zelo previdni do izpostavljenih avtoritet, ki zahtevajo, da mislimo tako, kot mislijo one.
Pravite, da je prava veličina učiteljev v tem, da naučijo učence razmišljati s svojo glavo. Kakšna je po vaših opažanjih, kar se tega tiče, trenutna situacija v našem šolskem sistemu?
Za primerjavo bom dal 'mračni' srednji vek in v tistem času živečega velikega dogmatika Tomaža Akvinskega, ki v cerkvi velja za enega najboljših teologov vseh časov. Bil je tudi profesor na Sorboni. (Gre po knjigo njegovih zbranih del in jo začne listati.) Na kateri koli strani jo odprem, se poglavje začne z »Zdi se …« Nato navede argumente, zakaj se nekaj zdi, takoj zatem pa še protiargumente.
Tako je pred študenti razvijal misel z odprtimi kartami in na tak način dal misliti tudi njim. Ob koncu predavanj je sledila disputacija, v sklopu katere so študentje izmenjali svoje uvide. Ne v smislu 'jaz imam prav, ti pa se motiš'. Drug drugemu so dali misliti s svojimi mislimi, da so potem lažje skupaj razmišljali naprej. Misel je bila torej kreativna.
Kako pa deluje današnji šolski sistem? V šoli pred tabo postavijo učitelja, ki ti pove, kaj je res. Ti moraš to pravilno ponoviti. V tem ni nobene kreativnosti. Moj pranečak je, ko so imeli v šoli na sporedu odštevanje stotic, iskal možnosti, kako bi se tega lotil sam. Rešitev je našel na povsem svoj način. Pri tem je odkril tri matematične aksiome. Ko sem to pokazal dvema strokovnjakoma na področju matematike, sta rekla, da je to genialno. On pa je od avtoritete v šoli dobil odgovor, naj ne dela s svojo glavo, ker ga bodo že v šoli naučili, kakor je prav.
V antični šoli je bila veličina učiteljev mladim podati zgolj temeljna znanja, ker so vedeli, da prevelika količina podatkov zaduši kreativno misel. Učitelji so se nato z učenci sprehajali po stebrniku in jim zastavljali prava vprašanja. Dober učitelj ni bil tisti, ki bi vprašanja zastavljal tako, da bi učenec ponovil tisto, kar mu je on povedal, temveč takšna, da je lahko učenec na podlagi podanih informacij razmišljal naprej. Tudi v našem času se bo treba naučiti zastavljati takšna vprašanja, ki nam bodo dala misliti; in to v smeri žlahtne človečnosti.
Danes moramo sami iskati informacije za in proti, ki nam dajo misliti. Ne smemo si dovoliti, da nas ujamejo v nek mehurček resnice, in dopustiti, da bi namesto nas mislili drugi. Če ne uporabljamo več lastnega razuma, ne moremo govoriti o tem, da smo še svobodni. Nobena zdrava pamet in znanost ne obstajata brez znanstvenega dvoma in raziskovalne vedoželjnosti. Predvsem pa moramo biti zelo previdni do izpostavljenih avtoritet, ki zahtevajo, da mislimo tako, kot mislijo one. Zdaj že pokojni Anton Trstenjak (slovenski filozof, antropolog in teolog) mi je nekoč rekel: »Ko boš naletel na enoumje, vedi, da gre za manipulacijo in neumnost.«
Omenili ste tudi, da je minimalna plača orodje manipulacije. Lahko razložite?
Če človeku ponudiš minimalno plačo, on ne bo mogel razmišljati o ničemer drugem kot o tem, kako bo s tem zneskom čim bolj dostojanstveno zvozil skozi mesec. Takim ljudem seveda zelo enostavno podtikaš 'rešitve' in manipuliraš z njimi. Državi, kateri tuji interesni krogi dovajajo ogromne količine denarja, ne bi smel biti problem dati nekomu dvesto evrov več. Ampak če bi jim dali več, potem bi ljudje začeli razmišljati še o marsičem drugem. Tudi o tem, da zdajšnja ureditev sploh ni ekonomija, ampak je hrematizem, ki pomeni obliko vladavine, v kateri manjšina upravlja z večino v bolj ali manj suženjskih razmerah, kar služi peščici izbrancev. Prava ekonomija namreč vsebuje pojma 'dom' in 'zakon' – je etična. Poslanstvo resnične ekonomije je odkrivati zakonitosti, po katerih se bodo ljudje (pa tudi živali in rastline) na tem svetu počutili kot doma. Politika, če je ta res skrbnica za javni blagor, bi morala te zakonitosti žlahtnega sožitja uzakoniti.
V zadnjem času srečujem vedno več prebujenih ljudi, ki ugotavljajo, da tisto, kar smo še do nedavnega imeli za samoumevno, ni sprejemljivo. Recimo to, da človek v vojni ubije človeka. V vse to so nas vpeljali zelo pretkano – preko iger.
Omenili ste tudi, da tisti, ki želijo manipulirati z nami, to najlažje naredijo s tem, da nas odvrnejo stran od samih sebe. Na kakšne načine lahko to dosežejo?
Pomembno je, da ozavestimo manipulacije in se iz njih osvobajamo; tudi s pomočjo ironizacije. To, kar je noro, je nespodobno obravnavati resno. Naslednja stvar je, da kreiramo alternativo. Bog ne daj, da se ustavimo na točki obsojanja krivičnosti. Manipulanti bi si želeli prav to. Mi moramo manipulacije ozavestiti, ironizirati, označiti kot nedopustne, nato pa v mislih kreirati prebujeno človečnost.
Na kakšne načine nas odvrnejo od nas samih? Eden od načinov je, da se ujamemo v opravljanje in črnogledost. Potem je tu še zastraševanje in podtikanje rešitev, za katere je vprašanje, ali so vedno človekoljubne. Naslednji način je skozi izobraževanje. Kot sem rekel, trenutni šolski sistem ubija kreativnost in sposobnost ustvarjalnega razmišljanja.
PREBERITE ŠE --> Ekvilizem je naše edino upanje
Živimo v časih, ko bo treba odmrzniti zdravo kmečko logiko in jo začeti uporabljati. Vsaka učinkovita manipulacija je dolgo načrtovana in vanjo nas dolgo časa postopoma vpeljujejo. Manipulacij je mnogo, ampak ena od teh, ki je najbolj podla in nizkotna, je, da nas odtujijo od nas samih, od pristnega stika s človekom, od sočutja, od narave. Če smo v stiku s sabo, potem smo lahko v pristnosti povezani z vsem, kar nas obdaja. In smo dopolnjujoči. Če pa nas odtujijo od nas samih, če nas spravijo v površnost, pa smo, kot je rekel Shakespeare, samo igralci na odru tega sveta. Povrniti se k pristnosti je torej ključnega pomena.
Kaj menite, da se bo glede na izjemen tehnološki razvoj na tem področju odvijalo v naslednjih letih?
Zelo previdni moramo biti glede tega, o čemer govori Klaus Schwab (ustanovitelj Svetovnega ekonomskega foruma); da bo človek v prihodnje priključen na umetno inteligenco. Vnašanje substanc, ki v našem telesu delujejo kot sprejemniki in oddajniki, uvajanje sistemov 5G, ki se jih je sprva uporabljalo kot vojaško orožje – vse to kaže na tendenco poseganja v človeka in vplivanja nanj z določenimi frekvencami, česar ne smemo dopustiti. Človek ima svoje dostojanstvo in poskušati manipulirati z njim na take načine je nekaj, kar sodi pred nürnberško sodišče.
Ljudem, ki govorijo o tem, da nas je treba digitalizirati, je treba skrbno gledati pod prste. Morali bi uvesti skrbno preverjeno moralno komisijo, ki bi nadzorovala delo politikov in dvignila glas, ko bi bilo potrebno. Politika namreč vse preveč deluje v interesu nekoga, ki je nad njimi, premalo pa za ljudstvo. Zato bi moral obstajati nekakšen varnostni tampon.
Nam lahko zaupate katero od najnovejših spoznanj glede delovanja sistemov, do katerih ste prišli v zadnjem času?
Da smo lahko optimisti, ker vstopamo iz obdobja rib v obdobje vodnarja (gre za 2000 let dolge cikle, skozi katere gre Zemlja), ko bo manipulirati z nami veliko težje, zaradi česar so manipulanti upravičeno precej živčni, saj bodo njihovi načrti propadli. Naš znanstvenik Andrej Detela je matematično dokazal obstoj sintropije, na katero nakazuje tudi Albert Einstein v pismu svoji hčeri. Gre za zakonitost, ki obstaja v stvarstvu, zaradi katere zlo na dolgi rok ne more obstati. Ko občudujemo našo prelepo naravo, lahko ugotovimo, da to drži. Na koncu vedno zmaga to, kar je skladno z lepoto, sočutjem, pravičnostjo, odgovornostjo in spoštljivostjo.
Zlo na koncu pogoltne tistega, ki ga je povzročil. To je zakonitost vesolja. Vedno v zgodovini človeštva je bilo tako in tudi tokrat ne more biti nič drugače zaradi zakona, ki je v zraku (nasmeh iz srca). Einstein je celo rekel, da bi lahko to zakonitost poimenovali ljubezen, čeprav pri tem ni omenil Boga osebno, ampak je govoril o energiji, ki prežema stvarstvo.
V zadnjem času srečujem vedno več prebujenih ljudi, ki ugotavljajo, da tisto, kar smo še do nedavnega imeli za samoumevno, ni sprejemljivo. Recimo to, da človek v vojni ubije človeka. V vse to so nas vpeljali zelo pretkano – preko iger. Samo za primer: Igra Človek, ne jezi se nas uvaja v to, da mislimo samo nase, druge preskakujemo, še bolje pa je, če jih zbijamo. Veliko škode lahko naredijo tudi videoigre. Pred kratkim sem dobil vpogled v to, kako vidijo vojaki svoje tarče skozi očala za ciljanje. Vse skupaj vidijo kot videoigro. Zelo pretkano nas vadijo pri tem, da izgubimo občutek za človečnost.
Mi moramo zreti v tisto, čemur se želimo približati. Smo popotniki v nov svet, ker ta stari svet umira. Naša civilizacija je v procesu intenzivnega prerojevanja.
Še kakšna misel za konec?
Zavedati se moramo, da ni bolj in manj pomembnih ljudi, ampak je danes vsak od nas v polni pomembnosti, da prebudi človečnost. Trije na tisoč prebivalcev lahko naredijo kvantni premik zavesti. Pomembno je torej razmišljati pozitivno in se ne ustaviti na črni piki. To piko sicer vidiš, ampak potem takoj pomisliš na svetlobo, ki jo z mislijo tudi (so)ustvarjaš. O tem govorijo zakonitosti kvantne fizike. Ko so šli Izraelci čez Rdeče morje, niso smeli gledati tistega, kar jih straši, ampak so morali biti zazrti v novo deželo. Mi moramo zreti v tisto, čemur se želimo približati. Smo popotniki v nov svet, ker ta stari svet umira. Naša civilizacija je v procesu intenzivnega prerojevanja.
PREBERITE ŠE --> Mateja Kunc: Nihče ne more manipulirati z našimi mislimi
