Nova poletna Onaplus, dvojna številka za še več branja in s posebnim darilom

Ker v uredništvu Oneplus slavimo ženskost v vseh njenih lepotah, smo letošnjo poletno številko posvetili izključno nam – samosvojim ženskam. Spregovorili smo z znanimi Slovenkami, ki že leta ostajajo zveste same sebi in se ne bojijo brezkompromisno izreči besedice »ne«, tudi takrat, ko je to najtežje. 

Ena izmed takšnih je nedvomno slovenska glasbena legenda Alenka Pinterič, ki se je pred leti sicer umaknila iz javnosti, a tokrat z veseljem privolila v intervju z nami, v katerem je spregovorila o lepih in manj prijetnih trenutkih svojega življenja.

»Staranje je samo za korajžne! Težko je spremljati, kako postajaš vse bolj nebogljen, a ob tem ne moreš nič,« nam je med drugim zaupala. »Vse življenje so mi govorili: "Alenka, ti imaš hrbtenico!" Res je, ampak veste, kje me je udarilo? Na hrbtenici! Zadnje čase me bolj slabo drži. Po stopnicah – živim v drugem nadstropju – še nekako gre, a le po etapah. Včasih se celo zgodi, da kar obstanem. Obsedim na stopnicah in mine tudi do pol ure, da pridem do svojega brloga. Potem sočustvujem sama s sabo, pomilujem pa se ne.« 

Alenka Pinterič, foto: Ljubo Vukelič

Podobno razmišlja tudi naša izjemna umetnica Svetlana Makarovič, ki nam je zaupala, da si ne želi predolgo živeti, saj se boji demence. Zato tudi pozdravlja zmago evtanazije na nedavnem referendumu.

»Ko bo zakon sprejet, bo zame življenje bolj kakovostno, saj bom vedela, da bom s pomočjo kakšnega somišljenika zdravnika lahko naredila konec, ne da bi mi bilo treba cviliti in rjoveti od bolečin,« nam je priznala.

»Vem, da paliativna oskrba lahko zataji. Ko sem spremljala svojo dobro prijateljico, ki je umirala za rakom, je trpela strašne bolečine, njena zdravnica ji je dajala morfij, a na koncu ni več pomagal, ker se ji je ustavil krvni obtok, mamilo pa ni prišlo do možganov. Takrat sem si prvič zaželela, da bi bila prostovoljna evtanazija uzakonjena.« 

Svetlana Makarovič, foto: Jože Suhadolnik

S televizijsko voditeljico dr. Ano Tavčar in Slovenko leta Ano Petrič smo se pogovarjali tudi o tem, kako je, ko v tvojo bit posežejo škodoželjni ljudje in te želijo načrtno diskreditirati. Vsaka zase sta povedali, kako sta prestali pekel in ostali zvesti sami sebi. 

»Pri meni se je začelo z enim zapisom osebe z nekaj družbene moči. Ko sem si najela pravno pomoč, se je oglasila druga oseba, ki je izrabila svojo službeno funkcijo in me želela javno diskreditirati brez dejstev. Nikoli me ni srečala, samo na svojem portalu je napisala, da sem slab človek. Osebno se mi je zdelo zanimivo, da sta prva in druga oseba povezani.

Nadaljevalo se je s sponzoriranimi objavami, v katerih naj bi s predsednico države, premierjem in estradniki sodelovala v finančnih prevarah. Seveda neresnično, vendar, kdo to ve in razume? Mnogi ljudje so mi pošiljali posnetke zaslonov in bili zgroženi.

Najbolj bizaren je bil tisti, na katerem sem bila v modricah, fizično zlorabljena. Bilo je grozno, ker sem se takrat, zaradi vsega, kar se je dogajalo, tako tudi počutila, kot pretepena. Celotno telo me je bolelo, imela sem aritmijo srca, drgetala mi je leva veka, nisem spala in nisem videla več smisla svojega obstoja,« nam je kalvarijo, ki je pripeljala do tega, da ni več direktorica Centra starejših Notranje Gorice, razkrila Petričeva. 

Ana Petrič, foto: Jože Suhadolnik

»Bila sem kot plastelin, lahko sem se oblikovala po željah in manipulacijah drugih, dolgo zaradi svoje duše, prav, lahko rečete tudi naivnosti, a to ni tista neumna naivnost, ampak posledica moje popolne nepreračunljivosti. Taka, res čisto iskrena – pozor, na žalost, ne na srečo – po mojem sem in to me je stalo mnoge lekcije.

Govorim o izkoriščanju, pa naj gre za posel, prijateljstvo, partnerstvo ali vse sorte subtilnih oblik tega, lahko tudi čustveno vampirstvo. Zdaj vse to prepoznam prej in ne grem več v to. No, sem nežna do sebe, če še kdaj ne vidim takoj, napake so del življenja, vedno bodo, pa vendar. Hvala, ne,« pa nam je zaupala Tavčarjeva.

Ana Tavčar, foto: Črt Piksi

Intervju z Ano Tavčar si lahko že ta trenutek preberete na TEJ POVEZAVI.

O tem, kako ostati samosvoj, smo debatirali tudi s priznano slovensko antropologinjo in profesorico dr. Vesno V. Godino, ki nam je pripovedovala, kako je odraščala in kaj jo je zaznamovalo v življenju.

»K moji drugačnosti je zagotovo prispevala družinska vzgoja. Tudi moja mama je izstopala. Naju s sestro je že od malega vzgajala drugače, naju oblačila v drugačne obleke, ki jih je dala šivati po meri. Bila sem v osnovi šoli, ko mi je mama kupila črne rebraste kavbojke in jih odrezala, da so bile kratke hlače, "shorts", in to sem potem nosila k pouku z dolgim usnjenim plaščem.

Seveda sem izstopala in takrat se je v zbornici vnela debata o moji opravi, a ker sem bila odlična učenka, so mi na koncu dovolili nositi tiste kratke hlače. A da se razumemo, to, da sem izstopala, ni bilo nič takega, ker nam je bilo vsem dovoljeno biti drugačen. Se mi pa zdi, da danes tega prostora za drugačnost ni oziroma se je precej zmanjšal, tako da je težko biti drugačen, tako po zunanjosti kot tudi v razmišljanju. To je ta lobotomija, ki jo izvaja neoliberalni kapitalizem, socialni pritisk k istosti.« 

V novi poletni številki so z nami spregovorile tudi Milena Miklavčič, avtorica knjižne uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače!, Karolina Lombergar, trenutno najuspešnejša slovenka manekenka in fotomodel v tujini in astrologinja Aleksandra Winkler Drole, ki se je, tako je ugotovila z regresijo, z drugačnostjo srečevala že v svojih prejšnjih življenjih.

»V moji dušni preteklosti je bil prisoten strah pred množico, strah pred javnim govorom, strah pred tem, da me bodo ljudje obsojali. Že kot otrok sem "morala" recitirati svoje pesmi na šolskih proslavah. Imela sem grozno tremo, vendar so hvalili moj nastop. Ko sem v regresiji videla sebe kot gorečo čarovnico na grmadi in množico ljudi, ki so kričali: zažgite jo, čarovnica je!, mi je bilo jasno, zakaj tak strah in umik pred ljudmi. Ko sem to razrešila, sem se počutila odrešeno. V hipnozi sem odpustila ljudem (dušam), ki so "morali" soglašati z mojo usmrtitvijo na grmadi. To je bilo dve življenji nazaj, čas srednjega veka. Danes teh težav nimam več,« nam je povedala. 

Aleksandra Winkler Drole, foto: osebni arhiv

Darilo - 10 najboljših zgodb z literarnega natečaja Onina zgodba

A to še ni vse, dvojni julijsko-avgustovski Oniplus smo namreč priložili še posebno darilo – knjižico Onine zgodbe, ki vam bo z izjemnimi zapisi našega literarnega natečaja, popestrila poletno branje.

Letošnja tema se je glasila »Povej mi resnico«, zgodbe bralk pa so nas prerešetale, kot to zmore le čista in neolepšana resnica. 

Onine zgodbe 2024