S kolektivom je zagnala pobudo Moj glas, moja izbira (My Voice, My Choice), povezala več kot tristo evropskih organizacij in v manj kot letu dni zbrala več kot milijon podpisov za varen in dostopen splav.
Kampanja se je izkazala za še nujnejšo, kot so sprva mislili – v številnih državah so med zbiranjem podpisov naleteli na močne odporne strukture, cenzuro in vse bolj aktivne poskuse omejevanja reproduktivnih pravic.
Hkrati je postalo jasno, da se napadi na svobodo odločanja o svojem telesu širijo tudi znotraj Evrope, kar je še okrepilo njeno prepričanje, da je organizirano delovanje za ohranjanje in vzpostavljanje vladavine prava in človekovih pravic ključno. Nika Kovač je poleg Slavoja Žižka in Luke Dončića najplemenitejši slovenski izvozni »artikel«.
Ko ste lani konec aprila sprožili kampanjo Moj glas, moja izbira (My Voice, My Choice), sprva marsikdo ni razumel, da ne gre za poseganje v slovensko – vendarle imamo pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok zapisano v ustavo – niti katerokoli drugo državno zakonodajo, temveč za način urejanja dostopa do varnega splava na evropski ravni. Da je treba v Evropi reproduktivne pravice zaščititi, vam je postalo jasno, ko ste bili v ZDA ravno poleti 2022, ko je padel primer Roe proti Wade. A v tem času se je nujnost vaše pobude samo še poglobila, mar ne?
Nedavno sem se vrnila iz New Yorka in lahko sem na lastni koži začutila, kako zelo se je spremenilo vzdušje, odkar sem bila v ZDA nazadnje. Ko sem bila na začetku decembra, neposredno po volitvah, gostja Democracy Foruma in Baracka Obame in ko sem govorila o kampanji Moj glas, moja izbira, sem imela občutek, da delam kampanjo o nečem, kar je splošno sprejeto, torej o pravici do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, da delamo torej kampanjo o skupni vrednoti.
Zdaj, nekaj tednov kasneje, pa sem v ZDA dobila občutek, da vsi mislijo, da delam nekaj drznega, radikalnega, da je v resnici kampanja Moj glas, moja izbira kampanja proti sistemu, kampanja proti prevladujoči mentaliteti, ki sta jo pripeljala Donald Trump in Elon Musk.
Eden od prvih ključnikov, ki se je po ameriških volitvah pojavil na družbenih omrežjih, je bil #YourBodyMyChoice, ki ne govori o ničemer drugem kot o posesivnem odnosu do ženskega telesa. Zato se naše vseevropsko gibanje za zaščito reproduktivnih pravic spreminja že v ameriško gibanje, saj nam vse več Američanov piše, da bi se nam pridružili in vzpostavili kontrapunkt moški objestnosti, ki meni, da si lahko vzame prav vse.
Z zagonom evropske kampanje ste lahko tudi opazovali, kako so v primerjavi z Inštitutom 8. marec organizirane ekipe v tujini. Kaj ste spoznali?
Pričakovala sem, da so vse organizacije take, kot je naša. Ena od lepih lastnosti Inštituta 8. marec je namreč to, da smo prisotni tako na podeželju kot v mestih, pa tudi ljudje, s katerimi delamo, niso čisto običajni. Velikokrat rečem, da so naša vrata odprta vsem, ki si želijo delati dobro. Delamo z ljudmi, ki so verni, s tistimi, ki so volili desnico, s starejšimi, mladimi, in ko se povežejo, res lahko naredijo marsikaj. Ravno zato je bila Slovenija ena najuspešnejših držav pri zbiranju podpisov.
Zato me je šokiralo, ko sem videla, da tega, kar imamo mi, v večini Evrope ni. Obstajajo ...
