Neža Maurer: Vsi moji dnevi so sobote

Triinosemdesetletna Neža Maurer, mama in babica ter ena od najbolj spoštovanih, mnogokrat nagrajenih literarnih ustvarjalk, še zdaj ni izgubila izredne umetniške žilice, z nami pa je delila svoje misli o ohranjanju občutljivosti in sreče v jeseni življenja ter kako vzgajati dobre, vesele in odgovorne zanamce.

Pet let mineva, odkar ste izdali poučno slikanico Ti si moje srce, v kateri so imenitne ilustracije slikarke Maje Šubic. Aktualnost sporočilnosti knjige, ko prava srčnost kopni kot sneg, je vse večja. Kdo vas je navdihnil?

Vživela sem se v svoje otroštvo na deželi. Deček in deklica, ki nastopata v knjigi, sta resnična lika. Tudi jaz sem imela kot majhna punčka prijatelja, sosedovega Frenkija. Ko sem bila stara eno leto, je bil on triletnik. Vsak dan je prihajal k nam in skupaj sva se igrala že znane in nove igrice. Denimo iz blata sva oblikovala kroglice in jih potem metala naokoli, ob vodi pa napravila mlin, za katerega sva verjela, da nama bo mlel žito za moko.

Takšne vrste igra je zagotovo neprecenljiva.

Otroci se najlepše igrajo, če jim ne serviramo vsega na pladnju, ko jih je več skupaj in izumljajo svoje igrače. Pri tem se domišljija najbolje razvija. Je pa res, da vsi otroci ne gredo skupaj. Morajo se imeti radi, ne pa da se kregajo in tepejo. 

Če se vrneva na naslov knjige – je v vašem življenju veliko ljudi, ki jim lahko rečete: Ti si moje srce?

(Z nasmeškom odkima.) To naj bi rekli tistemu, ki je za nas tako zelo pomemben, kot je srce za telo. Poganja kri po vsem telesu. Brez roke in noge lahko živiš, brez srca pa ne. Ne vem, ali sem kdaj komu rekla: Ti si moje srce. To je precej obvezujoče. Podobno kot če bi rekla: Ti si pomembnejše kot vse na svetu. Nekateri to govorijo zaradi zunanjega videza oziroma vtisa. Zdi se mi pomembno, da kaj takšnega izrečeš, kadar zares čutiš. Včasih si nismo namenjali toliko ljubeznivih besed, a to ne pomeni, da takšnih čustev nismo občutili. Sosedov Frenki je bil v mojem otroštvu pomembnejši kot vse drugo. Mama mi je pozneje povedala, da je, kadar nisem bila pridna, Frenkija prosila, da mi je kaj rekel. Njega sem v vsem ubogala, saj sem ga imela zelo rada.

V svojih delih poudarjate celostno povezanost med človekom in živalmi ter rastlinami, na kar sodobni razviti svet pogosto gleda zviška, potem pa se ljudje v vsej svoji naprednosti čudimo, ko se nam rušijo sistemi vrednot.

Ko smo živeli na deželi, je bila povezanost, o kateri govorite, precej bolj resnična. Bili smo odvisni drug od drugega. Živali, ki smo jih imeli, so bile del nas. S kozo ali kravo si moral kot otrok delati lepo, jo dobro napasti, da ti je dala dobro mleko. Žito za kruh, ki ga je spekla mama, si gledal, kako je raslo. Danes te povezave večinoma ni več. Otroku sicer lahko pripoveduješ, kako rada ga ima krava, da mu je dala mleko, pa bo odvrnil: Kako, saj smo ga kupili v trgovini?! 

Neža Maurer, Foto: Ljubo Vukelič/Delo

Tudi drevesa naj bi imela dušo, pa čeprav je ne moremo videti.

Saj človeške duše tudi ne moremo videti. Lahko jo začutimo, med drugim, ko se sporazumevamo z besedami, tako kot zdaj midve. Drevo ne more govoriti, ker nima jezika, sicer verjetno bi. Zato pa v pogovoru z vetrom šumi, včasih veni, spet drugič cveti in tako odraža življenje.

Ali je človeška duša bolj pusta, manj napolnjena z radostjo, če ni komunikacije, pristne vezi z naravo, ki osebo obdaja?

Človeška duša je lahko popolnoma mrtva. Podobno kot posekano deblo. Sploh če otroka, odraslega ali starca nima nihče rad. Iz pomanjkanja ljubezni pa se rojeva zloba. Ljudje si življenje najpogosteje zagrenimo zaradi nevoščljivosti. Ogromno je imamo v sebi.

Kdo je nevoščljiv komu?

Opažam, da predvsem starejši mlajšim. Mladi to zagotovo občutijo in jih bremeni. Sploh če so bolj občutljivi, se počutijo krive. Ne bi bilo treba. Lahko bi odvrnili: Mama, ata, saj si tudi ti bila, bil mlad! Kje si bil, bila pa takrat? In če si še tako zaposlen, vedno se najde čas, da počneš kaj, kar te veseli, zato ne smeš kriviti drugih. 

Kako se naravnati, da drugim bolj privoščiš dobro?

Tako da sebe izprašaš, koliko lepega si doživel. Ugotoviš, ali so ti drugi krivi ali sam, da nečesa nisi imel.

Ponavadi vse poti vodijo k sebi.

Res je, ampak to si je zelo težko priznati.

Imate kakšen napotek za prebujanje prave srčnosti? Predvsem pri otrocih, saj so oni tisto pravo upanje za lepšo prihodnost.

Srčnost včasih pomeni tudi pogum. Nimam drugega odgovora kot zgled. Ta je najboljša šola za vse življenje. Kadar so starši delovni, imajo radi svojo zemljo, svet in ljudi, so predani temu, kar počno, potem jim otroci navadno sledijo. Slej ko prej, pa četudi so najprej videti kot največji lenuhi na svetu. (Nasmeh.) Nezavedno zelo vplivamo drug na drugega. Moj osnovni nasvet se glasi: Otroci in starši morajo delati! Delo nas naravnava, dela sočasno ponižne in ponosne. Ali kot sem zapisala v lani izdani pesniški zbirki:

Vsi moji dnevi so sobote –

Čakam nedeljo:

svetlo, zlato, toplo, ljubečo,

razcveteno, dišečo;

s polno mizo, polnim naročjem.

Zelo lepo. Zbirka se prav po tej pesmi imenuje Vsi moji dnevi so sobote. Je to tudi vaše osebno življenjsko vodilo – sladko pričakovanje?

Ja, natančno to! Kadar ljudje razmišljajo, ah, saj ni ničesar več, kar bi me razveselilo, so v hudi zmoti. Dokler nas lahko kaj razžalosti ali razjezi, nas je možno tudi razveseliti.