Helena Koder: Če bo umetna inteligenca počela vse namesto nas, kaj bomo počeli mi?

Njen prvenec, z Rožančevo nagrado ovenčana zbirka esejev Krošnja z neznanimi sadeži, prepleta njene osebne spomine z dognanji, mislimi, poezijo in prozo različnih mislecev.

Pogovor z njo je umirjen, spoštljiv, vsaka beseda je premišljena. Deluje kot opomnik, da se v svetu, kjer v nas vse kriči, velja tudi ustaviti in prisluhniti.

Rekli ste, da esejev niste pisali z namenom, da bodo kdaj postali knjiga, kajne? A knjiga je nastala in bila tudi nagrajena.

Ja, čeprav, če sem iskrena, sem gotovo kdaj pomislila na to, da bi postali knjiga. In ko je bilo nekaj esejev objavljenih, mi je to tudi že kdo rekel. Ko sem bila povabljena v Mladinsko knjigo, imela sem ta privilegij in sem zanj hvaležna, sem napisala še dva eseja z mislijo, da bo to postalo knjiga. Ko se je vse sestavilo, sem videla, da to je knjiga.

Kaj vam o njej pravijo bralci?

Neka mlada ženska mi je rekla, da se ji je, ko jo je zvečer brala, zdelo, da sedim ob njej na postelji in ji jo berem. No, sicer jo poznam in ona mene, a kompliment je bil lep. Zelo vesela sem bila odzivov knjižnic in uvrstitve v kategorijo dobra knjiga. Če objaviš knjigo, želiš, da je dobra, saj niso vse. Razveselila sem se tudi odziva gospe, za katero se je izkazalo, da vodi v knjižnici v Kranjski Gori bralni krožek; rekla je, da je to knjiga, v kateri je vsaka beseda premišljena.

Pravite, da ne želite pisati o sebi. Je to v svetu, v katerem je pogosto v ospredju miselnost »jaz, jaz in jaz« in so že skoraj vse naše fotografije obrnjene k sebi, ker delamo selfije, drzno? Posebno?

Vse življenje opažam naraščanje potiskanja sebe v prvi plan. Naša generacija je bila vzgojena še tako, da so nas doma malce držali nazaj, zlasti naše želje, danes pa se starši na vse pretege trudijo, da bi ustregli vsem željam svojih otrok. To je lepo, ne vem pa, ali je dobro za družbo. No, ni, to je treba kar odločno reči. (nasmeh) Da bi pisala knjigo o sebi, me odbija, je pa krasna lastnost esejev, da nujno potrebujejo oseben pogled. Opažam, da se tudi sama začnem dolgočasiti, če pišem bolj neosebno.

Pisanja tudi ne vidite kot vrsto terapije?

To mi je povsem tuje. Ko pišem preveč o sebi, to name ne deluje terapevtsko, ampak imam občutek, da sem to žrtvovala za literaturo. Je pa sam akt pisanja zelo osvobajajoč. Zame je intriganten dogodek, nekaj, kar sem prebrala ali slišala, o tem želim nekaj napisati.

Helena Koder, foto: Jože Suhadolnik

Omenili ste razlike med generacijami, dejali pa ste tudi že, da pri otrocih vidite empatijo, pri odraslih pa ne. Kam izgine?

Ne vem, je bilo včasih več empatije? Saj so se nekoč tudi dogajale strašne reči. Danes le vse vidimo, vse imamo na dosegu roke. Verjetno ste to o empatiji zasledili tam, kjer pišem o Dostojevskem, on reče: Ohranite otroka v sebi, pa ne boste postali slabi. Včasih se mi zdi, da sploh nismo ljudje, glede na to, kaj vse se dogaja. Kar prestavljali bi ljudi sem in tja in gradili hotele, predsednik ZDA že vidi krasne hotele v Gazi. To je mimo človeške pameti, sama tega ne morem dojeti, a očitno se lahko zgodi.

PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki je imela v OZN enega najvišjih položajev: Skrbi imamo čez glavo

Bili ste novinarka, napovedovalka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Vse življenje ste se torej ukvarjali z besedo, podobo, konec koncev tudi z resnico. Kako torej živeti v času, v katerem je zaradi umetne inteligence vse lahko zlagano? Ne le beseda, tudi slika, video.

To se razvija tako hitro … Enega od zadnjih esejev sem pisala decembra 2023, takrat je prišel chatgpt. Ko sem ga nehala pisati, je bila sklicana že prva konferenca o nevarnosti umetne inteligence. Preizkusila sem ga tudi sama, ker sem bila radovedna, a najbrž sem imela kako bolj slabo različico, saj je bolj malo vedel in se je samo opravičeval. Res pa ne vem, kam to pelje. Ne imejte me za dinozavra, ki bi rad delal s krampom in pisal s svinčnikom, ampak zavedanje, da je umetna inteligenca samo orodje, bi moralo biti močnejše.

V umetni inteligenci ni nič več kot v vseh možganih tega sveta, ne more biti. In če bo umetna inteligenca počela vse namesto nas, kaj bomo počeli mi? Kaj bomo z vsem tem neizmernim časom? Čas je dragocen. Za življenje. Ne zato, da delamo denar. Človek je nagnjen k lenarjenju. Bomo samo jedli, pili, se zabavali, potovali, križarili po svetu, hodili na masovne zabave? Nismo za to na svetu, na svetu smo zato, ker potrebujemo druge ljudi. Na svetu smo, da razmišljamo in peljemo svet v boljšo smer.

V knjigi se veliko ukvarjate s spomini, večkrat ste povedali tudi misel, da je človek živ, dokler živijo tisti, ki se ga spominjajo. Kako vi negujete svoje spomine?

Življenje vsak dan nekaj nalaga vate, to si ti. Če izgubiš spomin, nisi več ti. Isto velja za kolektivni spomin. Zelo me je strah tega, da bi živela samo za prihodnost, da bi bila za menoj sama praznina. Dobro bi bilo, če bi se tega zavedala tudi vsaka generacija, da torej vedo, da ne začenjajo z ničle. Zadnjič sem prebrala dobro misel Vesne Milek o Kleopatri, govorila je o tem, da čas dojema spiralno in tako ga dojemam tudi sama. Čas ni premica, je spirala, nekaj se vrača, nekaj prihaja.

Kaj pišete zdaj?

Ne bom vam povedala, ker tega ni prebral še nihče, razen mojega brata, ki ga zelo cenim. Želela sem se odmakniti od forme eseja, nisem hotela zapasti v rutino, poskusila sem nekaj drugega. Ko bo to moj urednik prebral, seveda brez misli, da bi moral objaviti, in mi rekel, da bo morda nekaj nastalo, bom o tem lahko začela govoriti.

Morda pa bom »človek ene knjige«. Ravno zadnjič sem prebrala eseje Popotovanje po moji sobi francoskega pisatelja Xavierja de Maistra. Kot zapiše prevajalec Primož Vitez, velja de Maistre za »človeka ene knjige«, se pravi pisatelja, ki se je z eno samo dobro napisano knjigo uvrstil v literarni kanon. Tudi ena knjiga je lahko dovolj.