Zadeva, ki ji je padla na mizo že prvi dan, pa je bila kampanja za nestalno članstvo v Varnostnem svetu OZN. Dvomi, da se je kateri koli predsednik pred njo v prvih štirih mesecih mandata srečal z več kot 30 predsedniki držav in vlad. Na pogovore z njimi prihaja strokovno opremljena – ženska je. Mar ji je za vsebino, ne formo. Neodvisnost, ki jo je pripeljala do visoke državniške funkcije, ji ugaja. Ni ne naša ne njihova, je samosvoja. Ali postaja slovenska moralna avtoriteta, pa jo moramo, pravi, vprašati čez leto dni.
Od kod izvira razslojenost po razglasitvi Slovenije kot nestalne članice Varnostnega sveta OZN? Družbena omrežja so bila dan zatem polna posmeha in prepričanj, da nas bodo ZDA tako in tako požrle in da smo s tem zabili še zadnji žebelj v krsto slovenske avtonomnosti.
Slovenci smo bili nazadnje poenoteni ob vstopu v Nato in Evropsko unijo. Od takrat ne najdem strateške reforme, ki bi nas na podoben način združila. Zdaj se na dnevni ravni dogaja, da to, kar naredi ena politična opcija, druga avtomatsko minira. Ampak res avtomatsko! To zelo težko sprejemam. Zavedam se namreč, da bo brez strateškega preboja Slovenija le še vse bolj medla zvezda v EU. Leta 2004 smo bili v precej boljšem položaju kot recimo drugih devet držav članic, s katerimi smo vstopili sočasno. A v tem času so nas dohitele. Razlika med nami in njimi je vse manjša.
Glavni problem, s katerim se Slovenija srečuje, je, da napredujemo prepočasi. Zakaj? Prav zaradi izrazite delitve pri temah, ki si polarizacije ne zaslužijo. Menim, da je bila odločitev te vlade, da nadaljuje vsaj ta strateški projekt, ki se je začel pod vodstvom Anžeta Logarja, pravilna. Vsi skupaj se moramo zavedati, da Slovenija ni osamljen otok sredi oceana. Ne le da ni, ne sme biti! Lahko smo relevanten igralec na mednarodnem parketu.
Slovenija nima kolonialne preteklosti, od osamosvojitvene vojne dalje ni bila vpeta v nobene spore s sosedami. To, da se nam je uspelo izogniti takšnim konfliktom, ki obstajajo med Srbijo in Kosovom, na primer, je nekaj, kar bi bilo treba izkoristiti. In še nekaj; Slovenija je bila pred dvema dnevoma (S predsednico se pogovarjamo v petek, 9. junija) uvrščena med deset najbolj trajnostnih držav na svetu! To, da se bo zavzemala za zelen planet, so bile osrednje teme predvsem v pogovorih z državniki iz afriških držav – celotnega globalnega juga, če želite.
Njih prihodnost veliko bolj skrbi kot nas, saj nosijo tudi veliko večje posledice podnebnih sprememb, čeprav jih čutimo tudi mi. Ravno naša ozaveščenost na področju zelenih tem je bila v pogovorih velik prebojni element. Prizadevamo si za t. i. vodno diplomacijo in tudi, eno meni bolj simpatičnih, čebeljo. Bili smo tudi med pobudniki nove človekove pravice do zdravega in čistega okolja. Zaradi vsega tega smo dobili teh 153 glasov podpore.
Slovenska javnost žal ne prepozna dovolj, kako zelo pomembna je vpetost v mednarodno okolje. To me skrbi in tudi malce boli. Grobe besede na twitterju, »kaj se pa zdaj Nataša spušča v mednarodno politiko, zakaj pa moramo biti mi v varnostnem svetu, ker imamo pa doma toliko in toliko problemov«, sprejemam z zaskrbljenostjo. Se mar res ne zavedamo, da bodo problemi doma še mnogo hujši, če ...
